Jette Ostan Vejrup poznamo kot članico Mestnega gledališča ljubljanskega od leta 2004, čeprav je z njim sodelovala že prej, leta 1991, ko je prejela tudi Borštnikovo nagrado za vlogo Ivone, v Ivoni, princesi Burgundije, W. Gombrowicza, nagrado na Borštnikovem srečanju pa je dobila še leta 2007, kot Fräulein Schneider v Kabaretu J. Masteroffa, J. Kanderja in F. Ebba. Njeno zadnje priznanje za igralske dosežke je še čisto sveža Dnevnikova nagrada za naslovno vlogo v predstavi Harper Regan Simona Stephensa. Igralsko znanje si je pridobila na šolanju na Århus Teater Akademi na Danskem in na Ecole Jacques Lecoq v Parizu.

Harper Regan je sodobna desetnica, ki po dolgih letih (prisilnega) odhoda od doma in razhoda s svojo primarno družino stopa nazaj, v začetek svoje razpoke, ki se v trenutku, ko kot gledalci vstopamo v njeno dramo in bistvo same predstave, začne razpirati v krizo njene identitete, v potohodstvo za izgubljenimi iluzijami ali pa iskanje zgolj čistejše realnosti. Tisto, kar odlikuje Jette Ostan Vejrup v tej predstavi, je nedolžnost, kvaliteta igralca, ki dopušča nenehno vstopanje njegovega telesa in volje v stanja, v katerih ni predsodkov. Tista mimozna ranljivost, ki telo spreminja v natančno odmerjeno energetsko voljnost, mehkobo, skozi katero gospodari nad pastmi igre – nad spremembami v nihanju same dramaturgije predstave, hitrosti in počasnosti v čustvovanju lika, soigralcev, pravilna sinhronija med gibom, grimaso in besedo. 

Ritemska točnost in emocionalna niansiranja v vlogi Ostan Vejrupove, ko pravilno stiša glas, minimalistične besedne in mimične reakcije, so drobtine njene igre, ki se nevsiljivo, diskretno sestavljajo v mozaično prezenco igralke. V naturalistični konvenciji igre je pomembno, da se ne pretira v patetiko. Varčnost z naturalističnim slogom, ki se kaže tudi v spretnem niansiranju čustev – prek plahosti ponižane žene in ženske do čustveno prebujenih in razrvanih besednih stampedov – ustvarja človeško heterogenost, mnogoplastnost Harper Regan. Razlikovanje barv v vlogi in igralski kreaciji Ostanove ustvarja celotno predstavo, kot nosilka glavne vloge se ji nikoli ne izneveri, kot desetnica je na koncu brazgotinjena in utrujena, pa še to z neko samo Ostanovi lastno lahkotnostjo, ki žarči skozi njeno podobo, držo in nevsiljiv plah nasmeh, ki v sebi skriva spoznanje grenke usode človeka, ženske, ki jo tako pretanjeno izrisano upodablja Jette Ostan Vejrup.