Jette Ostan Vejrup poznamo kot članico Mestnega gledališča ljubljanskega od leta 2004, čeprav je z njim sodelovala že prej, leta 1991, ko je prejela tudi Borštnikovo nagrado za vlogo Ivone, v Ivoni, princesi Burgundije, W. Gombrowicza, nagrado na Borštnikovem srečanju pa je dobila še leta 2007, kot Fräulein Schneider v Kabaretu J. Masteroffa, J. Kanderja in F. Ebba. Njeno zadnje priznanje za igralske dosežke je še čisto sveža Dnevnikova nagrada za naslovno vlogo v predstavi Harper Regan Simona Stephensa. Igralsko znanje si je pridobila na šolanju na Århus Teater Akademi na Danskem in na Ecole Jacques Lecoq v Parizu.
Harper Regan je sodobna desetnica, ki po dolgih letih (prisilnega) odhoda od doma in razhoda s svojo primarno družino stopa nazaj, v začetek svoje razpoke, ki se v trenutku, ko kot gledalci vstopamo v njeno dramo in bistvo same predstave, začne razpirati v krizo njene identitete, v potohodstvo za izgubljenimi iluzijami ali pa iskanje zgolj čistejše realnosti. Tisto, kar odlikuje Jette Ostan Vejrup v tej predstavi, je nedolžnost, kvaliteta igralca, ki dopušča nenehno vstopanje njegovega telesa in volje v stanja, v katerih ni predsodkov. Tista mimozna ranljivost, ki telo spreminja v natančno odmerjeno energetsko voljnost, mehkobo, skozi katero gospodari nad pastmi igre – nad spremembami v nihanju same dramaturgije predstave, hitrosti in počasnosti v čustvovanju lika, soigralcev, pravilna sinhronija med gibom, grimaso in besedo.
Ritemska točnost in emocionalna niansiranja v vlogi Ostan Vejrupove, ko pravilno stiša glas, minimalistične besedne in mimične reakcije, so drobtine njene igre, ki se nevsiljivo, diskretno sestavljajo v mozaično prezenco igralke. V naturalistični konvenciji igre je pomembno, da se ne pretira v patetiko. Varčnost z naturalističnim slogom, ki se kaže tudi v spretnem niansiranju čustev – prek plahosti ponižane žene in ženske do čustveno prebujenih in razrvanih besednih stampedov – ustvarja človeško heterogenost, mnogoplastnost Harper Regan. Razlikovanje barv v vlogi in igralski kreaciji Ostanove ustvarja celotno predstavo, kot nosilka glavne vloge se ji nikoli ne izneveri, kot desetnica je na koncu brazgotinjena in utrujena, pa še to z neko samo Ostanovi lastno lahkotnostjo, ki žarči skozi njeno podobo, držo in nevsiljiv plah nasmeh, ki v sebi skriva spoznanje grenke usode človeka, ženske, ki jo tako pretanjeno izrisano upodablja Jette Ostan Vejrup.
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 15. 12. 2011
JETTE OSTAN VEJRUP: Sodobna desetnica

Harper Regan / foto Miha Fras
Povezani dogodki
Katarina Koprivnikar, SiGledal,
17. 10. 2010
Vitalizem Ivana Peternelja in Blaža Šefa
Katarina Koprivnikar, SiGledal,
18. 3. 2013
Habemus papam!
Katarina Koprivnikar, SiGledal,
12. 12. 2011
JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo