JURIJ DREVENŠEK: Mehko fleksibilno telo

Jurij Drevenšek pripada mladi generaciji igralcev Mestnega gledališča ljubljanskega in s suvereno igralsko zastavljenostjo in svojo izstopajočo ter zapomnljivo igro plemeniti oder MGL od leta 2009. V zadnjem gledališkem letu je igral v petih predstavah in pustil pečat v mjuziklu Pomladno prebujenje, kjer je igral Moritza, v predstavi Hudič babji se je preizkusil v vlogi mladega graničarja, v Fojevi komediji Vse zastonj! Vse zastonj! pa je igral Luigija.

V Pomladnem prebujenju se je prvič resno soočil s petjem in ga v a capella tercetu, skupaj z Viktorijo Bencik in Gregorjem Čušinom v Hudiču babjem, izpilil do basovske nižine. Tisto, kar zaznamuje igro Drevenška, je njegova odrska ranljivost, ki je podprta v njegovi slokosti, tako da se zaokrožuje v enovito podobo krhkosti, skozi in preko katere Drevenšek pečati svojo igro. Telo in sebe ponuja liku in igri, da le ta vodi njega in ga gnete. Daje se na razpolago, brezpogojno, da ga rani, očisti. Sproti ga pelje, nenehno je njegovo telo zapeljano, omotično. Voden od neke notranje sile se skupaj z vlogo in gledalci vedno znova podaja v nevednost – ne ve natančno, kaj bo prinesla, vsakič znova, vsakič, kot da je prvič. Takšen trzajoč in ranljiv je v vlogi Moritza, kot Luigi ravno prav moško naiven in uporniško prepričljiv: roke predhajajo njegove besede, da potrjujejo vnemo razlagalca, kot da beseda ni dovolj in mora telo potrditi resnico. Rad poplesuje, kot mali ptič, ne čisto prizemljen, želi poleteti, hiti v drncih monologa, ki je njegov zaveznik – v tej solistični operaciji, se izpričujeta igralska preciznost in koncentracija, zgoščenost besed in igre – ki je minimalna, ravno pravšnja, da se beseda še ujame v ušesih gledalcev.

Telesnost, ki okarakterizira Drevenškov način igre, ni telo performerja, se pa na nek način nehote približuje temu, producira neko napetost med svojim fenomenalnim telesom igralca in njegovim prikazovanjem lika. Telesnost, o kateri je govora pri njem, je vedno pripravljeno, mehko fleksibilno telo, ki skoraj organsko procesira svoje (notranje) občutenje in občutenje lika. Nikoli ni to golo telo, razrešeno vseh označevalcev, ampak vedno že lik, ki se filtrira v (fenomenalnem) telesu – in ravno ta proces je prikazan na odru. Kot da smo kot gledalci vedno priča neposrednemu aktu umetniške (u)stvaritve Drevenškovih likov. Kot da se rojevajo pred nami, zdi se, da hipno in spontano. Kot da nam Drevenšek vedno znova daje vpogled v svojo delavnico stvarjenja, študija likov, ki nastajajo vedno preko filtracije skozi telesno.

Še ena značilna Drevenškova karakteristika je njegova obrazna mimika. Predispozicije obraznih mišic mu ponujajo širok diapazon izraznih možnosti za različne nastavke obraza glede na vlogo. Z obraznomišično sproščenostjo in posledično močjo mišičnih gub osvetljuje neko kontemplacijo, s katero se zdi, da vedno pristopa k vlogi in ki kot laitmotiv spremlja njegova igralska utelešanja. S striktnostjo in odgovornostjo do vloge in teže igre, ki jo kljub mladosti, kot igralec Drevenšek dobro čuti in izraža. Govorica telesa in obrazna mimika se sotočno zlivata v zapomnljivo ekspresijo. Takšna poudarjena telesnost, ki napeljuje na izginotje semiotičnega telesa, je (še) vedno lastna značajskim potezam dramatis personae, zato ne gre zamenjevati Drevenškove telesne ekspresije za čisto fenomenalno telo. Njegova igra je novodobna v tem smislu, da kombinira tradicionalni imperativ po popolnem raztelešanju in popolni semiotizaciji telesa (udejanjanje teksta in s tem lika) z novimi rešitvami postdramskega gledališča, ki uvaja večjo prisotnost telesnega, če že ne zgolj samo človekovo telesno bit-v-svetu. Čeprav so gibi, glasovi, besede mimobežni, obstoječi le znotraj vsakokratnih predstav in ponovitev, lastni konkretnim likom, pa je tisto, kar ostaja, ekspresivnost Jurija Drevenška, lastna le Juriju Drevenšku.