Katarina Koprivnikar, SiGledal, 6. 1. 2011

Veronika Drolc: V detajle prečiščen igralski izraz

Iz hladne samote utripa pred nami igralska podoba: Veronika Drolc. – Glavna točka zgostitve, okoli katere bo v prispevku izrisana skica igralkine odrske pričujočnosti, je predstava Roberto Zucco.

Veronika Drolc, Tina Vrbnjak / foto Peter Uhan, arhiv SNG Drama

Skica zato, ker je skoraj nemogoče dokončno ujeti vse barve, vse tehnične postopke, notranjo kondicijo igralke, enkratnost uprizoritve v verodostojen in poln portret, ker je to nikoli dokončano delo; ni enačaja brez ostanka med tem zapisom in resnico nekega igralca.  Po predstavi gledalcu ostanejo le občutja, nekakšna intuitivna vednost, zgolj impresija o moči fenomenalnega telesa.

Veronika Drolc je preizkusila že mnogo igralskih odrov, poleg slovenskih (MGL, Slovensko mladinsko gledališče, PDG Nova Gorica, SSG Trst, Prešernovo gledališče Kranj, Drama SNG Maribor, Mini teater Ljubljana, SNG Drama Ljubljana) še hrvaške, avstrijske in nemške. Širšemu krogu je znana kot Julija iz filma in nadaljevanke o Prešernu, Mama iz Sladkih sanj ter kot Alma Karlin iz dokumentarnega filma Alma Karlin: samotno potovanje. Za svoje delo je prejela mnogo priznanj, nazadnje za vlogo Katice v predstavi Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem (2008).

Kot Njena sestra v Robertu Zuccu se Veronika z vso brezskrbnostjo, zaradi svoje veščosti obvladovanja in strogosti, zlije v groteskno podobo prešernovske »zarjavele dvičice«.  Od tu naprej, če ostanem v pesniških vodah, afektivno vznesena, je spremljanje njenega lika čista poezija. Telo vzdržuje v nenehni napetosti, da zavibrira na vsakršen dražljaj. Z drobnim telesom – postaranim v mali črni obleki, a ne tisti, ki jo nosi Audrey Hepburn in jo orbitira kot kultno LBD, a prav tako semantično relevantni – sporoča svojo nenehno žalovanje, represijo nad sabo, turobnost, infantilnost in negacije ženskosti. Je čisti antipod »little black dress«, ker zanika svojo temeljno funkcijo zapeljevanja. Edina presečiščnica med LBD in »malo črno obleko«, ki jo nosi Veronika, je smrt. Zlita v svoj kostum stopnjuje svojo nevrotičnost, a previdno, zgolj z rahlo patetiko, ki si jo dopušča in previdno odmerja, z igralsko koncentracijo  in obvladovanjem svoje mimike, telesne napetosti, ki prehaja v tremor celotnega telesa, ki duši možnost ekscesa, možnost krika. Čaka nanj, a tudi če bi lahko kričala, bi, kot Munchov, krik bil nem. Zato ji ostane le grimasa krika – groteskna podoba potlačitve svojega notranjega impulza. Glas je živčno žgoleč, ki preko nevidnih dražljajev rezultira v tresavico rok in drget obraznih mišic. Telo je preobraženo v struno, ali bolje – struna se personificira v telo Drolčeve. Oživlja jo nekakšen nevidni in vedno prisotni zatiralec, izpod katerega se osvobaja prav tu, pred nami. Bije nenehen boj in hodi po rezilu blaznosti.

V duetu s svojo »anti-little black dress« si dovoli in si zaupa, da lahko stopa v svet, preprosta v črnini, iz vlažnih težkih samostanskih zidov samote stoji sama, s svojim zadnjim monologom, v katerem zgosti svoj izraz; trepetajoča, ganljivo krhka, rahlo sključena, kot ptičica, kot déjà vu Piaf v svoji Je ne regrette črno-beli verziji (najbrž ta podoba ni naključje, saj se v predstavi popevka Edith Piaf tudi vrti), ko stoji na odru, osvetljena, zgolj ona, v svoji LBD obleki, in dobesedno – žvrgoli. Preigrava svojo sublimno prezenco, svojo nedotakljivost, ki je Drolčevi inherentna in ni zgolj del dramaturgije Roberta Zucca, ter v gledališki prostor vnese popkulturne elemente, (postmodernistično) pomeša dve ravni – pregovorno vzvišeno umetnost teatra in »nizko« množično kulturo. Morda ravno zaradi vse te neizrečene strasti (do strasti same), neizživetosti, deluje še najbolj to, kar ne želi biti, in kot vse, kar zanika – »little black dress«. Izziva strah, spoštovanje in eroticizem. V dekadenčnem smislu, grdo postane lepo. Tako kot se na ravni celotne predstave izničujejo ambivalentnosti – hladnokrvni umori Zucca z lahkotno popularno glasbo, tako se histerična Njena sestra (morda že s samim imenom) oklesti resnosti in vzvišenosti s tem, da kaže na neko referenco v trivialni kulturi. Ostane le kot groteska.

 

Povezavi:

Veronika Drolc

Katarina Koprivnikar, SiGledal, 19. 6. 2013
Anja Golob: »Izrazite težave imam z industrijsko marmelado«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 21. 6. 2013
Katja Čičigoj: »Kritike pravzaprav ne pišem več«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 28. 11. 2010
Monodrame delajo dobri igralci