Gašper Tič ni bil zgolj igralec, bil je vsestransko nadarjen ustvarjalec, ki je ob igranju tudi pisal in režiral ter se pri tem aktivno ukvarjal tudi z vlogo in pomenom umetnosti in kulture v sodobni družbi. Njegov širok ustvarjalni zamah je segal preko različnih medijev, žanrov in profesij. V zadnjih letih se je uveljavljal tudi kot novo, sveže komedijsko pero. Dobri komediografi so še redkejši kot dobri dramatiki. Tič je bil eden izbranih svečenikov komedije, ki je vedel, da je enako plemenito in težje zbujati smeh kakor solze. Komedija tudi pri Gašperju Tiču ni vzklila samo iz prirojenega smisla za humor, pač pa iz žalosti in ogorčenja nad neskončnostjo človeške neumnosti in zamirajočo empatijo.
Po končanem študiju na AGRFT, nekaj vlogah v neinstitucionalnih projektih in vlogi v SNG Drama Ljubljana leta 1997 je postal stalni član ansambla MGL. Odločilno je na njegov umetniški razvoj vplival Zijah Sokolović, s katerim je sodeloval pri uprizoritvah Zažgi! in Norci iz Helma. Prelomno je bilo tudi srečanje s commedio dell'arte v uprizoritvi Sluga dveh gospodov, in sicer v režiji Borisa Kobala. Gašperja Tiča je poleg igralskega talenta odlikoval izjemen smisel za improvizacijo, izrazit humor in skrb za celovitost. Kot igralec je bil otroško zvedav, premišljen pri uporabi igralskih sredstev, natančen, pri čemer je igraje drsel po lestvici smešnega, in sicer od burkaštva, satire, ironije od samoironije. Pri delu je bil hiter, požrtvovalen in pozoren tako do soigralcev kot tudi do slehernega detajla. Samo v MGL je ustvaril 63 vlog. Do zadnjega je igral v šestih uprizoritvah tega gledališča, med njimi vlogo Svetovalca v istoimenski uprizoritvi dramskega prvenca Mileta Koruna, ki je bila izbrana v tekmovalni program letošnjega Borštnikovega srečanja. Vloga enigmatičnega Svetovalca, pri kateri je ves čas hodil po tanki črti med dramskim in postdramskim, se zdi kot zgostitev vseh njegovih gledaliških in tudi življenjskih izkušenj. O Gašperju Tiču lahko rečemo, da je bila njegova odrska igra igra s svetlobo. Svetlobo, kot vemo, opisujemo kot žarke, kot valovanje in kot delce. Gašper Tič je bil eden tistih igralcev, ki z odra žarčijo: njegove odrske osebe lahko opisujemo kot mračne, svetle, trepetave kot plamen sveče, iskrive … nekatere napolnjene z bliskovitimi reakcijami, druge so svetlo bleščale in prežarile ves prostor. Njegova igralska umetnost je uhajala besedam, s katerimi bi lahko opisali celovitost njegovih vrhunskih odrskih stvaritev – kot ne moremo enoznačno opisati in definirati fenomena svetlobe.
Gašper Tič je ustvaril tudi nekaj filmskih vlog, veliko televizijskih nastopov in scenarijev. Skupaj z Natašo Tič Ralijan sta ustvarila famozno Ano Lizo in zanjo prejela viktorja. Za svoje delo je že v času študija (leta 1996) dobil Prešernovo nagrado, prejel je stanovsko nagrado ZDUS, Severjevo, Dnevnikovo, Sterijevo in mnoge druge.
Za Tičev literarni talent se je v zakulisju gledališča vedelo že leta, saj je s priložnostnimi rimami začinil marsikatero upokojitev, rojstni dan ali novoletno zabavo. Leta 2013 je ta svoj dar izkazal z verzificirano Odo gledališču in leta 2015 z zdravico ob 50. Borštnikovem srečanju. Že prej je v gledališču prispeval kakšen hudomušen zaključek ali uvod v dogajanje, kot denimo pri Prevarah Jere Ivanc. Leta 2016 pa je napisal prvo komedijo v verzih z naslovom Trio; delo je v gledališču Koper zrežiral Tičev stalni sodelavec Jaka Ivanc, glasbo pa ustvaril Davor Herceg. Če je bil Trio po svojem bistvu komorni kabaret, je Gašper Tič polnokrvni mjuzikel Trač – to glasbeno-komično simultanko za trinajst oseb, šest glasbenikov in šest plesalcev – odigral kot pravi gledališki velemojster. Gašper Tič je zbadal s pikrimi in satiričnimi bodicami na račun zavisti, zaplankanosti, ozkosrčnosti in nestrpnosti do vsega drugačnega. Kritično ost je Tič naperil zoper medijsko skonstruirano realnost, v kateri laž na mah postane resnica; na koncu Trača ljubezen premaga zlo. V Tičevem primeru ni šlo zgolj za ljubezen do sočloveka, ampak tudi za ljubezen do gledališča. Bil je strasten in polnokrven gledališki človek od glave do peta, živel in gorel je za gledališče, ki ga je brezmejno ljubil in ga preimenoval v Moja Gledališka Ljubezen.
Za njim ostaja neizbrisljiva praznina, saj nismo izgubili le vrhunskega ustvarjalca, pač pa tudi očarljivega, inteligentnega, duhovitega, čutečega in srčnega človeka, ki nas je ganil ali nasmejal do solz, predvsem pa nas je povezoval v veliko gledališko družino.