Boris Ostan je prekaljeno ime v gledaliških krogih, član MGL že od leta 1983 in docent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

V Sijočem mestu avtorja Conorja McPhersona Ostan upodobi vdovca Johna, že z imenom nakazanega »brezimnega« slehernika. Večji del predstave in igralsko mojstrstvo se dogaja na terapevtskem stolu, na katerem Ostan subtilno prehaja iz enega občutka v drugega. Najprej užaloščen in prestrašen, za svojo vdovsko žalostjo skriva krivdo ter vest – ki poudarjeno postopoma buta iz njegovih obraznih monologov. Vsakršna misel, ki se poraja v Ostanu, naj bo to misel njegovega lika v tistem hipu ali njega kot igralca, realne osebe – kakor koli se kot gledalci odločimo, je rezultat isti: važna je misel, pa zopet ne v smislu racionalizma, ampak neke intelektualne budnosti in senzibilnosti za znanje o tem, kaj kot lik in igralec počne. Misel, ki je ves čas prisotna, ki se daje v svoji fenomenalni navzočnosti – ki se povnanja v vsaki mikroekspresiji, najmanjši mišici na obrazu, ki zaradi narave predstave oz. njene režije pravzaprav pada samo tja – v govorna središča, v monološki oder Sijočega mesta, glavnega medija celotne predstave – obraza in govora. Zaradi neprestanega vibriranja obraznih mišic se monološko konverzacijska drama v obilici mikroekspresij, mnogoterih odtenkov ritma besed, sprememb glasu, barve, tona enega lika, lika pacienta Johna, razrašča pravzaprav v dialoškost, ki pritegne cel avditorij. Popolnoma ožiljeno telo, s poudarkom na obrazu, in s tem popolnoma prezentno. Neskončne možnosti, za katere se igralec odloča, ko podaja svojo enačico dramske osebe, so svoboda dobrega, suverenega igralca, ki s konstantno pozornostjo, ki jo spremljajo natančen pogled in kretnje, gradi svojo igralsko prezenco, ki priteguje poglede in časovne razsežnosti predstave, ki traja uro in pol, a jo zrelativizira v skoraj enkraten, hipen moment odlične igralske stvaritve.

Zraščenost dramskega besedila z igralskim telesom so pravzaprav paradigme tradicionalnega gledališča, le da je tu telo reducirano predvsem na obraz. Besedilo seva skozi obrazne ekspresije Borisa Ostana. In to je dovolj. Minimalna uporaba drugih telesnih sredstev; rok, hoje, je zminimalizirana, da le podpira izrečeno, ne preusmerja pa pozornosti na neko inflacijo gibanja, ki je nepotrebno v takšni vrsti predstave, ki je konverzacijske narave. Njegov obraz je mesto, na katerem se dogaja celotno gledališče; mikroizrazi, skozi katere se rišejo njegova razpoloženja in misli, ki mimikrirajo njegovo resnico osamljenosti in krivde. Tudi ob zamenjavi prizorov, ko nastopi kot samozadosten ljubimec, skozi precizne telesne indikatorje uhajajo prikrite neskritosti pacienta – njegove majhne samozavesti, ki iščejo potrditev – najprej v ženski, s katero je prešuštvoval svojo sedaj pokojno ženo, nato še to navidezno subtilnost in gotovost, ki jo je prej zgolj opisoval v odnosu do ljubimke, igra pred samim terapevtom, še vedno zakriva svojo lastno šibkost moškega srednjih let, ki se zaradi ženine neplodnosti ne bo nikoli uresničil kot oče. Borisu Ostanu s postopno gradnjo in postopnim razplastenjem nians o krivdi, resnici o sebi, zamerah, majhnosti, negotovosti, uspe plastično prikazati človekovo usodno vsakdanjost, ki skozi mehkobo igralčeve fiziognomije in minucioznostjo obraznih mišic (kot bogatim plesiščem) ustvarjajo koreografijo na temo krivde, osamljenosti in občutka nepomembnosti.