Zadnjega priznanja za svoje gledališko ustvarjalnost je bila deležna leta 2010, ko je prejela Dnevnikovo nagrado za najboljšo odrsko stvaritev pretekle sezone v Mestnem gledališču ljubljanskem za vlogo Beatrice (P. B. Shelley Cenci).  V sezoni 2010/2011 pa je bila najbolj zapomnljiva v vlogi Sugar Kane v mjuziklu Nekateri so za vroče, ki je sicer že starejšega datuma, premierno uprizorjen že leta 2009, in v predstavi Ivice Buljana Mačka na vroči pločevinasti strehi, v odlični interpretaciji Maggie.

Pozicija Jane Zupančič v vlogi, ki ji je dana v mjuziklu, je razpeta med vlogo Sugar Kane, ki se giblje na intradiegetski ravni, ter persono Marilyn Monroe, ki presega zgolj narativno linijo in nase veže ves pop-kulturni imaginarij, fantazmatsko polje, ki ga je Monrojeva napolnjevala z mnogoterimi (moškimi) skopofiličnimi pogledi. V to ambivalentnost se umešča tudi Zupančičeva zamisel vloge. Giblje se nekje med prezenco in energijo. Prezenco, ki jo določa predhodno izoblikovana avreola 'mitske'  Marilyn Monroe, ki se skoraj sama pripenja na telo Jane Zupančič zaradi atributivnega polnega telesa, plavih bujnih las ter izbrane kostumografije petdesetih let. Energije, ki se razrašča iz njene gradnje lika, ki nevsiljivo – kljub (ali bolje – ravno zaradi!) razvpitosti lika Sugar, iztanjšano votli svoj prostor na odru. Ne pretirava s poudarki svoje privlačnosti in ženskimi čari. Ne potrebuje jih, ker jih dodaja dramaturgija predstave sama in mreža čutil iz gledalčevega podobja, pričakovanj in njegovih projekcij. Vse te zunanje predeksistence Zupančičeva osredišči v uravnoteženo linijo, ki jo pelje skozi celo predstavo. Tako pravzaprav opaznost prepušča liku Uroša Smoleja. Bombastično in opazljivo podobo Marilyn/Sugar očisti v nežen – skoraj pojem. Krhka ploskovitost, ki jo riše z mehkim permanentnim nasmeškom in otroško intonacijo, zastira tisto globino neizrečene osamljenosti, nebogljenosti, ki pronica le skozi rahlo priprte, omamljene oči. Skozi mačje oči, skozi katere uhaja negotovost, ki ob ploskovitosti tipizacije že kaže na karakter, hodi po robovih deklice in odrasle zapeljive ženske. Nekje v očeh in glasu se skriva jok, ki ga komedija, v kateri je ujeta Sugar/Marilyn, nenehno potlačuje in sili v večno žensko zatajevanje in zanikanje svoje globine. Ploskovitost tu zamejuje možnost pogleda za zastor njene maske. Pomembna je forma – ženskosti kot take in vloge Sugar Kane. Ravno to kvintesenco lika iznajdeva Jana Zupančič na odru. Ploskovnost scene, ki zaokrožuje celotni mjuzikel, sploščuje tudi Sugar. Pa ne zaradi površnosti režijske zasnove, temveč zaradi pozicije Sugar v zgodbi, in širše – pozicije ženske v družbi. Ženskost je tu izrisana vzorčno. Jani Zupančič uspe ravno to, da lika ne psihologizira (ki je zgolj lik in ne še karakter) ter ne karikira. Umesti se točno tja, kjer je Sugar/Marilyn zasidrana, nekje na meji med subjektom in karikaturo.

V povsem različnem kontekstu in rabi svoje ženskosti ter igralskega telesa pa se znajde Zupančičeva v Buljanovi različici Mačke na vroči pločevinasti strehi. Svojo opaznost in prezenco ustoliči z distanco do telesnih gibov, ki igralsko potenco s torza preusmerijo na obraz in govor k dolgim ritmiziranim stavkom, ki zahtevajo kondicijo v izgovarjavi in celotno telesno napetost, ki se pretvarja v energijo. Organskost, ki jo igralec vzpostavi znotraj vloge, v gledalcu potrjuje bravuroznost igralca, ki ga spremlja. Ta organskost pa se potrjuje preko sinhronije glasu in besed, gestikulacije in mimike. Zvestoba dolgim stavkom ustvarja ritem, sama intenziteta in zvočnost besed, grlena izgovarjava pa ustvarja zvokovni ekvivalent mačjemu prhanju. Energijska celota živčnih in mišičnih napetosti izgrajuje vlogo Maggie. Pravilno modeliranje in sposobnost vizualizacije energijskih vrelcev, ki jih poraja v vlogi Maggie, Jani Zupančič podeljujejo vrhunskost odigrane vloge. Z nenehno naježenostjo, napetostjo telesa, vztrajnimi izbruhi besed zadevajo bistvo naslova predstave – mačka, ki jo nenehno pečejo tačke.