Tematski sklop nove, devete številke Dialogov, je posvečen trajanju v umetnosti. Vsa umetnost se razteza v času. Tako kot aparat človeške zavesti tudi materialni rezultat umetniškega ustvarjanja traja z linearno progresijo, bodisi zavoljo svoje interne temporalne dolžine (kot denimo v filmu, glasbi, gledališču, operi, plesu itd.), zavoljo materialne degradacije materialov (v arhitekturi, skulpturi, slikarstvu, filmu), še toliko bolj – in predvsem – pa zaradi časa, ki ga konzument umetniškega dela porabi za njegovo absorpcijo. Vseeno pa je časovnost sama redko deležna samostojne refleksije, kar je lahko v času razmaha popularnih umetnosti v poznem kapitalizmu še posebej problematično.
V filmu, denimo, se je dolžina v razponu med 80 in 130 minutami trajanja uveljavila kot standard, ki je pogojen tako s financiranjem, zakonitostmi žanra, distribucijsko strategijo, prikazovanjem. Še skrajneje in toliko bolj notorično so se tovrstne norme v drugi polovici minulega stoletja uveljavile v popularni glasbi, kjer je industrija s pravilom 3 minut ustvarila globalno normo. Časovnost umetniškega dela je na te načine dandanes v industrijskem kolesju standardizirana in ukrojena tako, da polzi mimo gledalčeve zavesti. Trajanje mora v takšnem okolju dajati vtis univerzalnosti in je rezultat popolne ukrojenosti po značilnostih človeškega psihološkega aparata: popoln izdelek za popolno izkušnjo. V kapitalizmu je čas vse – in čas mora biti neviden.
Kadar so te norme občutneje in predvsem zavestno kršene – denimo v primeru pet- in večurnih filmov ali enominutnih skladb –, ta dela dobijo oznako ekscentričnih izjem, pri katerih je njihova (pogosto edina) omembe vredna značilnosti prav dolžina. V tematskem sklopu revije Dialogi s serijo člankov odpiramo vprašanja, ki jih poraja trajanje v umetnosti kot tiste točke, v katerih avtorska in umetniška svoboda trči v zunanje, najpogosteje institucionalne zahteve. Avtorji/-ice člankov so povprek različnih oblik umetnosti na podlagi konkretnih primerov razmišljali/e o teoretskih in družbenih razsežnostih časa kot temeljne razsežnosti umetniških del. Oblike spopadanja umetniških del s področja filma, gledališča, glasbe in plesa so različne, problematika presenetljivo podobna.
Temo si je zamisli in uredil Matic Majcen, članke pa so napisali filmski teoretik Andrej Šprah, gledališka kritičarka Nika Arhar, dramaturginja Nika Leskovšek, glasbenik Marko Karlovčec in koreografinja Leja Jurišić.
Povezava: Dialogi 9 2015