Dialogi stopajo v 50. letnik

Iz povzetka:

Tematski sklop pod naslovom Gledališče, uprizoritve prakse in teorija – danes je posvečen konceptualnim problemom in terminološkim razhajanjem, s katerimi se spopadata sodobna gledališka teorija in praksa. »Običajno si umetnost prva utre pot na še konceptualno neznana področja, kjer teoretičnemu razmisleku tradicionalni pojmi ne morejo več biti v veliko pomoč,« je v uvodu zapisal gostujoči urednik Krištof Jacek Kozak. Objavljeni članki skušajo odgovoriti na vprašanja, ali so uveljavljeni izrazi še aktualni, so morda dobili drugačne pomene, ali odslikavajo drugačno realnost ali pa so povsem neuporabni? Kako si lahko z njimi pomagajo praktiki in kako kritiki in teoretiki?

Tomaž Toporišič se v svojem članku sprašuje, kako uspešno se lahko uprizoritvene vede, teatrologija, teorija drame in gledališča, sociologija gledališča, primerjalna književnost ter druge discipline in metodologije, ki se ukvarjajo s področjem gledališča v ožjem in širšem smislu, soočijo z razgrajevanjem in dograjevanjem forme, samih sebe in gledališkega spektakla. Barbara Orel preučuje uporabo pojmov performans in scenske umetnosti v slovenski terminologiji. Maja Murnik se ukvarja z uprizoritvenimi umetnostmi in tehnologijami. Vprašanja telesa in telesnosti so v zadnjih letih zopet aktualna tema, tudi v digitalni kulturi. Čeprav se je v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja še zdelo, da se bo kiberkulturna paradigma osredotočila le na probleme duha in kiber uma, pa imamo v zadnjem desetletju opraviti s telesom, ki je opremljeno z vmesniki in sposobno tehnomodelirane zaznave. S telesom pa se srečujemo tudi v virtualnih svetovih. Blaž Lukan obravnava prehod od uprizoritvenega, scenskega oz. izvedbenega k dogodkovnemu in se poskuša približati definiciji novega performansa. Bistveno spremembo zazna na polju forme oz. »estetike« performansa, ki se od disparatne »uprizoritve« oz. scenske »izvedbe« pomakne h (kontekstualiziranemu) dogodku, torej k »praksi,« ki najmočneje deluje v domeni političnega. Andreja Kopač je svoj članek zastavila kot notranji dialog z razumevanjem performansa, kot ga opredeljujeta Erika Fischer Lichte, John L. Austin, reflektira pa Rastko Močnik. Primoža Jesenka zanima, kako nastaja produkcija strokovne terminologije in kaj se je v Sloveniji dogajalo s poimenovanji eksperimentalne gledališke prakse od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je eksperimentalno gledališče označevalo specifično zvrst, pa vse do posplošene rabe tega pojma danes, ko je njegova izvorna opredelitev izgubila svoj razločevalni naboj. Bogomila Kravos ugotavlja, da se raznorodni dramski diskurzi v slovenskih gledališčih izgubljajo. Še zlasti je to boleče na zahodnem obrobju, kjer na primer Slovensko stalno gledališče Trst deluje v prostoru, v katerem sta dve kulturi v stalnem stiku. Današnja monolitnost pa obrobju odvzema njegovo prodornost. Krištof Jacek Kozak se sprašuje o tragediji danes. Teorija, razvita v drugi polovici prejšnjega stoletja, ki je postregla z idejo o njeni dokončni smrti, je postala splošna. Vendar pa najnovejši dogodki v razvitem svetu, gospodarska kriza in spodleteli poskusi, da bi jo rešili, ter človeške stiske, ki iz vsega izhajajo, kažejo, da je tragedija več kot živa, le da na podlagi popolnoma drugačnih izhodišč: ni iz tira posameznik, temveč svet! Blaž Lukan v svoji rubriki Predzadnja replika analizira najnovejši performans Generalka za generacijo iz performativnega niza skupine Via negativa.

Kazalo, uvodnik in povzetek na spletni strani: http://www.aristej.si/slo/dialogi/index.html.