Dialogi o otrocih in umetnosti

Odlomek iz povzetka vsebine:

Umetnost, namenjena otrokom, poleg svoje imanentne estetske izkušnje, služi tudi odraslim za vzgojo otrok za umetnost in za življenjsko vzgojo s pomočjo umetnosti. Kot odraslo tudi otroško občinstvo ni enovito, čeprav ga odrasli pogosto tako pojmujemo ali pa ga kategoriziramo po generacijskih in razvojnih stopnjah. Toda tudi otroci se razlikujejo po svojih osebnih in razrednih habitusih in podedovanih ter pridobljenih kulturnih kapitalih. Kategorizacije na starostne skupine bralcev/gledalcev naj bi bile v pomoč pri svetovanju in trženju tako založnikom kot knjižničarjem, tako gledališčnikom kot vzgojiteljem in staršem. A ti se po prebrani knjigi ali ogledani predstavi pogosto sporečejo, ali je bilo prebrano/videno/slišano res primerno za določeno starostno skupino otrok.

Eden takšnih nesporazumov je bil tudi zunanji povod za temo, ki jo je pripravila urednica Emica Antončič in za katero so članke napisale psihoterapevtka Katarina K. Erzar in dve lutkovni ustvarjalki – režiserka in dramaturginja Jelena Sitar ter igralka in animatorka Elena Volpi.

Katarina Erzar razgrinja nov pogled na bistvo stika med otrokom in odraslim in združuje spoznanja razvojne nevropsihologije in novega področja raziskovanja temeljev človekove vrojene muzikaličnosti, ki so ga avtorji poimenovali komunikacijska muzikaličnost. Razumevanje najzgodnejših odnosov s pomočjo muzikaličnost odpira do zdaj nesluten globinski vpogled v pomen in vlogo umetnosti v otrokovem razvoju.

Lutkovno gledališče ne more biti podveja vzgojne institucije, ker gre za kulturno ustanovo, ne glede na starost njenih obiskovalcev, trdi Elena Volpi. Kljub temu lutkovno gledališče skriva v sebi velik vzgojni potencial, vendar je pomembno definirati pojem njegove "vzgojnosti". Gledališko delo, namenjeno predvsem otrokom, bo v polnosti zaživelo in doseglo svoj učinek takrat, ko ne bo popreproščeno, ampak ustvarjeno iz etične želje otroku kot enakovrednemu gledalcu omogočiti umetniško izkušnjo.

Spremenjene okoliščine odraščanja današnjega otroka, ki ga zaznamuje zgodnji kontakt z virtualno resničnostjo, postavljajo tudi lutkovno gledališče pred nove naloge, ugotavlja Jelena Sitar in predstavi tri primere iz sodobne lutkovne produkcije v Sloveniji, označene kot doživljajsko gledališče.

V literarnem delu je objavljen odlomek iz drame Zdenka Kodriča Muhe v tovarni stikal ter nove pesmi treh pesnikov: Jurija Hudolina, Petre Koršič in Muanisa Sinanovića.

V Kulturni diagnozi Blaž Lukan analizira predstavo študentov ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Tik pred revolucijo: kako sem postal terorist. Tina Poglajen piše o filmih danske scenaristke in režiserke Susanne Bier, članice gibanja Dogma 95. Žiga Brdnik predstavlja film Pleme ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpičkega, ki je osvobojen besednega jezika in glasbe. Tanja Tolar predstavlja delo slikarja Abladeja Gloverja, imenovanega tudi dedek ganske sodobne umetnosti. Martina Potisk ocenjuje zadnji roman francosko-slovenske pisateljice Brine Svit Slovenski obraz (Visage slovéne), najprej napisan v francoščini in potem avtorsko preveden v slovenščino, ki raziskovalno-dokumetarno obravnava slovensko izseljenstvo v Argentini. Na koncu Robi Šabec predstavi knjigo Avtobus Rose Parks, ki sta jo o dogodku, ki je sprožil protirasistični upor v ZDA v petdesetih letih, napisala Fabrizio Silei in M. A. C. Quarello.

Povezava: Dialogi 7-8 2015