V novi številki Dialogov o hibridizaciji umetnosti

Tokratna tematska številka je posvečena t. i. hibridizaciji umetnosti oz. menjavanju statusa med umetnostjo in neumetnostjo. Posamične primere tega pojava je mogoče zaslediti že od dvajsetih let 20. stoletja, a šele hiter razvoj tehnologij in vznik novih medijev v devetdesetih letih je povzročil, da je hibridizacija postala ena najbolj simptomatičnih značilnosti sodobne umetnosti, piše v uvodniku urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca, ki je temo tudi pripravila.  Najprej so se zabrisale ločnice med posameznimi likovnimi zvrstmi, na prehodu v drugo tisočletje pa se je umetnost začela prepletati tudi z neumetnostnimi disciplinami: s humanistiko, družboslovjem in naravoslovnimi znanostmi na eni ter s širšim družbenim poljem na drugi strani. S tem se je spremenilo tudi samo pojmovanje umetnosti, ki presega modernistične opredelitve novomedijskega ali intermedijskega dela kot artefakta, namenjenega kontemplaciji ali estetskemu užitku. Nadomestil ga je raziskovalni proces ali akcija, ki aktivno vključuje tudi gledalca. Danes je pogosto težko zaznati razliko med umetniškim in neumetniškim delom, zabrisana je meja med ustvarjalcem in gledalcem, vprašanje avtorstva pa je zastrto.

Sklop odpira uredničin pogovor s pionirko biotehnološke umetnosti Polono Tratnik, ki je uvedla termin transumetnost. Izraz po njenem mnenju opredeljuje ne le bistvene karakteristike sodobne umetnosti, ampak tudi stanje današnje družbe, ki je odprta, prehodna, mobilna in v kateri se kulture mešajo. Sledijo razprave na temo hibridizacije umetnosti. Filozof Lev Kreft poudarja, da moramo razlog za povezovanje umetnosti z drugimi avtonomnimi področji iskati v 20. stoletju, ko se je sesul modernistični mit o umetnosti, zaradi česar lahko danes karkoli postane umetniško delo in kdorkoli umetnik. In ker se je podobno pripetilo tudi znanosti, poskušata sedaj obe, umetnost in znanost, »prekriti« vrzeli na svojem področju s pomočjo prehajanja iz enega polja v drugo. Tisto, kar manjka umetnosti, naj bi dodala znanost, ki sama sledi enaki strategiji, saj pričakuje, da bo umetnost zapolnila njene lastne vrzeli. Kiparja Jiři Kočica in Zoran Srdić Janežič, ki svoje ustvarjanje povezujeta z dosežki nanotehnologije, znanost pojmujeta kot tisto disciplino, ki bi po postmodernističnem zdrsu statusa umetnine v izpraznjenost modela »anything goes« lahko pripomogla k ustvarjanju teoretsko in znanstveno bolj utemeljenih umetniških del. Narvika Bovcon, ki s člani Društva za povezovanje umetnosti in znanosti ArtNetLab raziskuje povečano resničnost in njeno percepcijo, meni, da predstavlja prepletanje stvarnega sveta in njegovih virtualnih nadgradenj velik izziv za ustvarjalce – tudi zato, ker nove tehnologije omogočajo izvedbo gverilskih intervencij v urbanem prostoru in postavitev diskretnih projektov, ki za svoj »obstoj« ne potrebujejo več umetnostne institucije. Polona Tratnik trdi, da ni človek tisti, ki upravlja s tehnologijo, ampak ravno obratno, zato je svojo umetnost zasnovala kot odporništvo do tehnooblasti, kot subverzivno dejanje, katerega poglavitni namen je razkrivanje dominantnih ideologij. Vzpon novih praks je povzročil sorazmerni upad tradicionalnih likovnih zvrsti. O tem, ali je slikarska materija sploh še dovolj reprezentativen medij današnjega sveta in kakšne so pravzaprav strategije sodobnega slikarstva, se v svojem besedilu sprašuje Slađana Mitrović.

Temi sledi še Kulturna diagnoza. V novi rubriki Predzadnja replika bo gledališke ocene odslej objavljal dramaturg in gledališki teoretik Blaž Lukan. Tokrat se posveča predstavi Zapiranje ljubezni (Clôture de l'amour) po besedilu Pascala Ramberta, ki jo je v Mini teatru v Ljubljani z igralcema Markom Mandićem in Pio Zemljič zrežiral Ivica Buljan. Marko Golja v svoji kritiki film režiserja Roka Bička Razredni sovražnik razglasi za enega najboljših sodobnih slovenskih filmov. Tisa Vrečko Ilc piše o filmu Pred polnočjo (Before Midnight) kot o boleče realnem, Bojana Bregar pa razlaga slogovno-žanrsko oznako »mumblecore« ob filmu Computer Chess režiserja Andrewa Bujalskega. Robi Šabec piše o izidu slovenskega prevoda Orwellovega zgodnjega dokumentarističnega dela Pot v Wigan, Gaja Kos pa o slovenskem prevodu mladinske klasike Stric vse uredi J. P. Martina.