Dialogi o politiki in kulturi

V uvodniku je odgovorna urednica Dialogov Emica Antončič pogledala na Maribor kot evropsko kulturno prestolnico z malo drugačne perspektive; namreč kot sredstvo za kratkoročno preživetje večjega števila kulturnikov, in iz konkretne izkušnje Dialogov spregovorila o prvih stranskih žrtvah EPK med obstoječimi mariborskimi kulturnimi programi. Zdi se namreč, da se mariborski kulturniki v evforiji prestolničnega dogajanja ne zavedajo, kakšna eksistenčna negotovost jih čaka.

Literarni urednik Robert Titan Felix je pripravil pogovor s pisateljem, scenaristom in v zadnjem času tudi fotografom Dušanom Šarotarjem, ki sev svojih zadnjih romanih ukvarja predvsem z usodo judovske skupnosti in holokavstom v Prekmurju. Šarotar ustvarja v tišini in odmaknjeno od družbe spektakla in hrupa okoli umetnosti in njene promocije, do katere je tudi kritičen.

V temi z naslovom Koliko politike, koliko fašizma je zbranih nekaj dopolnjenih razmišljanj z lanskega simpozija v okviru Borštnikovega srečanja, posvečenih novim oblikam pritiska politike na kulturo. Po Evropi sezaradi globalizacije, migracij, evropskih integracij in gospodarske krize pojavlja zmeraj več nacionalizma, rasizma, ksenofobije, ki vplivajo tudi na kulturo. V uvodu objavljamo misli medtem že pokojnega teatrologa Dragana Klaića o tem, kako selahko umetniki s svojim delom odzivajo na stopnjevanje ksenofobije in rasizma. Madžarska gledališka kritičarka Andrea Tompa v svojem prispevku poroča o velikem kulturnem škandalu na Madžarskem, tj. politični nastavitvi novega direktorja v enem izmed repertoarnih gledališč v Budimpešti ter umetniškem programu, ki privzema dikcijo in ideologijo skrajne desnice. Estonska gledališka kritičarka Madli Pesti nasprotno predstavlja ambiciozen političnogledališki projekt Enotna Estonija, s katerim je državno gledališče NO99 s serijo dogodkov parodiralo delovanje političnega sistema in opozorilo civilno družbo na mehanizme politične manipulacije. Slovenska kritičarka Katja Čičigoj se sprašuje o položaju komike v odnosu do politike. Smeh, ki ga producira komercialna kultura, danes namreč  spotrjevanjem obstoječih stereotipov samo sprošča obstoječa nasprotja v družbi. Sociolog Primož Krašovec analizira fašizem in komunizem v odnosu do liberalnega kapitalizma, pri čemer je kritičen do sodobnega levo liberalnega antifašizma: »Kapitalizem, ki danes proizvaja fašistične elemente, da bi premostil ali vsaj omilil svoja notranja protislovja, ostaja netematiziran in za sodobni levo liberalni antifašizem še vedno velja Horkheimerjeva trditev, da kdor ne misli govoriti o kapitalizmu, naj molči o fašizmu. Antifašizem brez antikapitalizmaje le levo liberalni politični konformizem, način, kako ohranjati radikalen videz brez radikalne politične vsebine.« Sociolog Rastko Močnik tudi analizira splošno družbeno prizorišče in v njem prepoznava dve vrsti fašistoidnih političnih praks. Prva je romantični »kulturni fašizem«, ki temelji na nacionalizmu 19. stoletja in rasizmu in ki je povzročil balkanske vojne na prelomu osemdesetih v devetdeseta leta. Drugo prakso Močnik imenuje realistična tehnokratska »ne-politika«, ki razglaša, da se sama ne ukvarja z ideologijo, a uvaja diskriminacijo in čezmerno izkoriščanje dela državljanov in migrantskih delavcev.

V Branju objavljamo kratki zgodbi Marka Golje Dnevnik Gregota Galjota in Milana Petka Levokova Ko te nekega dne pokliče, odlomek iz romana Romana Rozine in pesmi Roberta Simoniška.

V Kulturni diagnozi naši sodelavci ocenjujejo naslednje filme: Kaja Napotnik angleško-ameriško koprodukcijo Pogovoriti se morava o Kevinu, Ana Šturm najnovejšo ekranizacijo viktorijanskega romana EmilyBrontë Viharni vrh v režiji Andree Arnold, Petra Gajžler pa Igre lakote: Arena smrti, ameriško filmsko adaptacijo prvega romana mladinske trilogije pisateljice Suzanne Collins. Marko Golja piše o novem filmu slovenskega režiserja Jana Cvitkovića Archeo, ki je sicer svojo kariero začel z zgodbami o družbenih marginalcih. Archeo se dogaja v času večnosti, ki združuje slutnjo preteklosti in prihodnosti z intenzivno sedanjostjo, in prikazuje arhaične medčloveške odnose, prestrašeno postapokaliptično družino v lepi naravi, ki je očitno nekako preživela. Golja poudarja, da je Cvitković nedvomno avtor, ki ne pristaja na kompromise in sledi svojemu videnju sveta. Tisa Vrečko predstavlja dokumentarni film Maje Weiss Fant, pobratim smrti 2 iz cikla o otrocih iz Černobila. Matic Majcen piše o dilemah  poznega strukturalizma ob izdaji slovenskega prevoda Zgodovine seksualnosti Michela Foucaulta, ki združuje v eni njegove tri knjige Volja do znanja, Uporaba ugodij in Skrb zase. Pia Brezavšček analizira pristop gledališkega kritika Roka Vevarja, ki je svoje po časopisih objavljene gledališke kritike zbral v knjigi Rok za oddajo.

Urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca  je pripravila intervju z Dejanom Slugo, ustanoviteljem fotografske galerije Photon, ki je tudi producent festivala sodobne avtorske fotografije Fotonični trenutki – mesec fotografije, ki je največji tovrstni dogodek v srednji in jugovzhodni Evropi ter del mednarodnega združenja EuropeanMonthofPhotography.