Založba Aristej, 19. 8. 2013

Poletni Dialogi

Izšla je nova številka Dialogov, revije za kulturo in družbo s temo "Biti neodvisen v kulturi?".


Tudi v Sloveniji se je v zadnjem času zgodilo to, kar je na Zahodu že očitno: strokovno argumentirana umetnostna kritika je izrinjena iz časopisov. Menda ni v interesu kapitala, piše v uvodniku gledališki urednik Dialogov Primož Jesenko. Imamo pa v Sloveniji še eno dodatno težavo: zaradi majhnosti prostora je izjemno težko doseči neodvisnost pri pisanju kritik, urejanju antologij ali selekcijah za festivale in se v imenu vsebinsko argumentirane selekcije izogniti znanim avtorskim korifejam in vsakršnim kurtoazijam. Primož Jesenko iz lastnih izkušenj ve, o čem piše, saj je trenutno selektor slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje.

Gledališki režiser Tomi Janežič je s študenti novosadske gledališke akademije in s člani ansambla tamkajšnjega Srbskega narodnega gledališča ustvaril sedemurno uprizoritev Utve  Čehova. Uprizoritev je nastajala šestnajst mesecev, a proces, kot Janežič imenuje študij predstave, še vedno traja, po premieri naj bi se bil vzpostavil na novo: pri tem gre za izjemno dojemanje gledališča kot žive tvorbe in žlahtnega srečanja med igralci in občinstvom, katerih odnosi se vsakič vzpostavijo drugače in neponovljivo. O predstavi in njegovem pristopu do igralske psihologije se je z režiserjem pogovarjala Zala Dobovšek.

Sledijo tri krajše teatrološke razprave. Marina Gržinić se posveča neinstitucionalnemu gledališču v izrednem stanju, ki je stalni del družbe v zadnjih desetletjih. Neinstitucionalno gledališče lahko danes konceptualiziramo le, če določimo širši okvir odnosov med sodobno umetnostjo in neoliberalnim globalnim kapitalističnim sistemom. Gržinićeva to naredi s teoretsko oporo v Giorgiu Agambnu in ob tem kritično komentira današnje delovanje skupin Laibach, Irwin ter treh Janezov Janš.

Aldo Milohnić oriše primer ameriškega umetnika in aktivista Steva Kurtza, ki je bil sodno preganjan, ker je želel seznaniti prebivalstvo s podatki o gensko spremenjeni hrani in o interesih kapitala in vojske, da bi si podredila in nadzirala biotehnološke raziskave v državi. Kurtz je primer »javnega amaterja« – umetnika, aktivista ali katere koli druge družbeno angažirane osebe, ki problematizira utrjene obrazce v umetnosti, znanosti, politiki. Milohnić vpelje razlikovanje med amaterjem in diletantom na primeru Brechtovega fragmenta o proletarskem gledališču. Za Brechta je amaterizem pozitivni pojem, oznaka za obliko gledališča, ki zraste iz »posebnega stališča in posebne namere«, medtem ko diletanti ne zmorejo razviti lastnih pristopov in navadno zgolj (neuspešno) posnemajo poklicne umetnike. Na tej podlagi Milohnić razvije tezo, da so bile jugoslovanske amaterske (ne diletantske) umetnostne in kulturne prakse v drugi polovici 20. stoletja (neoavantgarda v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih  letih, alternativna kultura v osemdesetih letih) protiutež državno podprtega profesionalizma tedanjih kulturniških elit.

Barbara Orel obravnava razmerja med gledališčem, ustvarjanjem spomina in internetom v projektu Camillo Janeza Janše. K preiskovanju gledališča kot aparata spomina je Janšo spodbudilo Gledališče spomina Giuglia Camilla, v katerem je renesančni polihistor vizionarsko napovedal internet. Umetnost spomina je obravnavana v odnosu do vizualnega reda interneta, ki vzpostavlja novi panoptikon, to je sistem vseprisotnega nadzora in izpostavljenosti omniprezenčnemu pogledu Drugega. Janša ga je v devetdesetih letih obravnaval z vidika represivnih mehanizmov (totalitarnega) nadzora, desetletje pozneje pa v njem prepoznava tudi okolje osvoboditve in kreativnih sodelovanj.

V literarnem delu objavljata kratki zgodbi pisateljica Lučka Zorko in kot debitantka Manka Kremenšek Križman, odlomek iz romana Robert Simonišek, pesmi pa Metod Češek.

V Kulturni diagnozi Pia Brezavšček piše o slovenskem prevodu knjige Louisa Adamiča Resnica o Los Angelesu. Adamič je najbolj znan slovenski emigrant, knjiga je v angleškem originalu izšla leta 1927 in je sestavljena iz petih esejev, v katerih avtor cinično razkrinkava temelje ameriške krščanske industrije. Robi Šabec predstavi tretji del trilogije V imenu države, v katerem raziskovalna novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga razkrivata slovenske orožarske posle. Matic Majcen piše o knjigi filmskega zgodovinarja in teoretika Pavla Levija Razpad Jugoslavije na filmu – estetika in ideologija v jugoslovanskem in postjugoslovanskem filmu. Marko Golja ocenjuje celovečerni prvenec režiserja Matevža Luzarja Srečen za umret kot simpatično zgodbo o medčloveških odnosih. Katja Čičigoj analizira filmsko estetiko politično odmevnega palestinsko-izraelskega dokumentarca 5 razbitih kamer, Leonora Flis pa piše o novem filmu Terrenca Malicka Čudežu nasproti. Primož Jesenko poroča o subtilnem in eksperimentalnem branju Strindbergove Gospodične Julije, kot ga je v uprizoritvi z ansamblom Schaubühne am Lehniner Platz iz Berlina pokazala angleška režiserka Katie Mitchell.

Povezava: Dialogi 3-4 13

Aristej

Založba Aristej, 17. 12. 2015
Dialogi o trajanju v umetnosti
Založba Aristej, 17. 12. 2015
Dialogi o trajanju v umetnosti
Založba Aristej, 17. 1. 2017
Zadnji Dialogi filozofirajo s Shakespearjem
Založba Aristej, 26. 4. 2011
Novi Dialogi