Anja Grmovšek, 17. 4. 2020

Anja Grmovšek bere sodobno slovensko dramo

Anja Grmovšek je magistrica profesorica slovenistike in primerjalne književnosti, občasna pesnica, strastna bralka in literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti. Odzvala se je na naše vabilo k branju drame Naše skladišče, za katero je avtorica Tjaša Mislej letos prejela nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo.

Foto: Živa Kočevar

Tjaša Mislej me je navdušila že s kar nekaj teksti. Kot mlada avtorica v svojih delih velikokrat v ospredje postavlja vprašanja, ki zadevajo tudi mlajše generacije, probleme, s katerimi se mladi srečujejo in spopadajo, prevprašuje status in vlogo prekarnih poklicev, med katerimi prevladujejo zlasti umetniški. Avtorica jim v svojih delih daje pozornost, glas, postavlja jih v ospredje, a prav tako opozarja na njihov klavrni položaj v družbi.

Z Grumovo nagrado nagrajeno dramsko besedilo Naše skladišče v marsikaterem pogledu spominja na nekatere Tjašine prejšnje tekste. Sama največje vzporednice, zlasti v idejni zasnovi, vidim predvsem z antiutopično dramo Panj, za katero je Mislej prejela tudi nagrado za mladega dramatika, ki jo podeljuje Prešernovo gledališče Kranj. V obeh delih, tako v Našem skladišču kot Panju, so v ospredje postavljeni posamezniki, ki so ujeti v absurdnem položaju, v katerem so se znašli zaradi golega preživetja. Drama Panj namreč prevprašuje položaj mladih, ki na trgu dela nimajo svetle prihodnosti. Dogajanje je postavljeno v zaprto ustanovo, kjer so nastanjene trajno brezposelne osebe, ki so se s svojo vseživljenjsko (oksimoronsko) obvezno pravico do bivanja v Panju rešile dolgih, neskončnih let na Zavodu za zaposlovanje. Če se absurdnost kaže že tu, v samem začetku, pa se dokončno razkrije v ukrepih, ki jih določi Ministrstvo za trajnostni razvoj, in sicer, da se bodo varčevalni ukrepi v Panju radikalizirali do te mere, da bodo varovanci v stanju vegetiranja deležni evtanazije. Kajti stroški so previsoki, varčevanje pa je potrebno na vsakem koraku. Podobne probleme odpira tudi drama Naše skladišče. Skladišče »hipermegamarketa« je namreč zelo podobno Panju – tudi tu gre za zaprt prostor, ustanovo, če hočete, iz katere pravzaprav ni mogoče pobegniti. V njem delajo (in celo bivajo) štiri delavke, Evelin, Suzi, Maria in Vera, vsaka s svojo zgodbo, svojimi vizijami glede prihodnosti, s svojimi sanjami. Med tednom uro za uro, dan za dnem na police zlagajo robo, ki brez prestanka prihaja v skladišče, zato njihovo početje spominja na Sizifa in njegovo nenehno kotalečo se skalo (»Pa smo spet tam. Vedno isto. Vse pospravimo in spet nova roba. Pospraviš, nafilaš, prodaš, pospraviš, nafilaš, prodaš … In tako v neskončnost.«). Malicajo, ko jim tako odredi zvonec, za televizijo imajo odmerjen čas, spijo na zložljivih ležiščih kar v skladišču. Ob nedeljah, če seveda ni praznika ali kakšnih drugih pomembnih dogodkov, jim je sicer dovoljeno oditi domov k svojim otrokom, tašči, (mrtvemu) možu, a do zadnjega ne vedo, ali bo to resnično izvedljivo. Tako jim preostanejo le sanje: o polnjenih paprikah, nastopu na televiziji, izdani knjigi, penziji, pa še to z nenehno grožnjo, ki jim visi nad glavami, da bo prišel direktor in govoril o optimizaciji, ki pomeni le eno: odpuščanje. Na tem mestu je potrebno omeniti, da so vsi štirje liki delavk zelo dobro razviti. Vsaka ima svoj način govora, svoje kaprice, svoje naloge, ki jih zelo vestno tudi poudarjajo: Vera je vodja izmene, Suzi bi rada nekoč imela svojo cvetličarno ali vsaj delala na cvetličnem oddelku, kar ji bo omogočila Evelin, ko bo napredovala, Maria pa z umetnostjo ostaja v svojem mehurčku.

Če drama Panj opozarja na to, da mladi nimajo svetle prihodnosti na trgu dela, drama Naše skladišče opozarja na brezizhodnost položaja delavcev, ki delajo za minimalno plačilo. Mlade delavke si nenehno ponavljajo, da so tu le začasno, dokler si ne najdejo česa boljšega, a Vera, izkušena delavka, ki je tik pred upokojitvijo, ve, da ni tako. In umetnost? V takem bednem življenjskem položaju seveda nima kaj iskati. Maria, študentka primerjalne književnosti, ki sanja o tem, da bi nekoč postala pisateljica, piše knjigo o ljudeh, ki živijo posebna življenja, natančneje o ženskah v alpinizmu. Vse druge delavke se ji posmehujejo, Evelin pravi, da svet ne potrebuje še enega romana (»Zadnjič sem slišala po radiu, da pri nas več ljudi na leto napiše roman, kot pa kakšnega prebere.«), Vera pa celo meni, da bi namesto pisanja knjige lahko delala kaj koristnejšega, na primer pospravljala prazne škatle. A Maria, intelektualka, je tudi edina v drami, ki opozori na njihov bedni položaj in celo predlaga stavko: »Pustimo robo in gremo ven. In ne pridemo nazaj, dokler nam ne izboljšajo pogojev dela.« Ideja se sicer vsem preostalim zdi odlična, a je, potem ko izvejo, da za zdaj ne bodo odpustili še nikogar, ne izvedejo. Vse se vrnejo nazaj, med iste police in konzerve. Skala se kotali naprej.

Kar me pri Tjašinih tekstih še posebej navdušuje, pa je njen smisel za humor (»Vera: ‘Veste, punce. Včasih sem pa hodila dosti v tujino. Vsak mesec v Trst po stvari.’ / Maria: ‘Švercanje robe ne šteje kot potovanje, Vera.’«). Naj gre še za ne vem kako absurdne situacije, ki navadno opozarjajo na družbeno problematiko, vselej zelo spretno ravna s humornimi vložki, zaradi katerih drama na prvi pogled deluje kot komedija, čeprav je v svojem bistvu satira, celo groteska. Pri tekstih, ki so družbeno kritični in opozarjajo na socialne, gospodarske ali katerekoli druge anomalije, obstaja namreč velika možnost, da bi zgodba zašla v moraliziranje, kar pa se pri Tjaši ne zgodi ravno zato, ker zna humor uporabiti ob pravem trenutku in na pravi način. Takšne tekste, kot je Naše skladišče, v teh časih nujno potrebujemo. Bolj kot kadarkoli. Če ne drugega, je prej ogledalo kot kritika, in od njegove uresničitve nismo tako daleč, kot si upamo predstavljati.

Povezava: Naše skladišče 

Naše skladišče, Tjaša Mislej

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Anja Grmovšek, 1. 6. 2018
Anja Grmovšek bere sodobno slovensko dramo