»Mamica, imaš notri mrliča?« – »Kakšno neumno vprašanje, otrok. Mamica ima ZMERAJ notri mrliča.« Zbanalizirana smrt in prikaz družbe skozi groteskne osebe sta postavljena v majhno bolnišnico na Poljskem, natančneje v njeno secirnico. Štirica glavnih likov ima zaradi skrajno različnih osebnosti zelo zanimive in dinamične odnose, ki vodijo dogajanje v drami in nas iz dejanja v dejanje puščajo v želji, da bi osebam sneli maske, ki so jim nadete. Okolje smrti, krvavih prizorov, alkohol in trupla vzpostavljajo v drami mračno vzdušje, ki pa ga razbijajo glavne osebe s svojimi vsakdanjimi dialogi in čudaško ljubkim obnašanjem. Glede na to, da je secirnica načeloma prostor smrti, je zanimivo, kako nam ta v drami ne vzbuja neprijetnega občutka in se fokus nikoli ne ustavi na njej, niti ko ena izmed protagonistk umre. Zaradi zdravniškega žargona in vpletanja jidiša v dialoge (ter končnih opomb, ki nam vse to razlagajo) se v dogajanje zlahka vživimo in si predstavljamo resničnost, v kateri se drama odvija.
Vsi elementi v drami so seveda le orodje v rokah skrbnega in premišljenega prikaza prereza, v tem primeru današnje poljske družbe ali pa katerekoli družbe, ki nam je kot bralcu blizu. Vsaka izmed oseb predstavlja posameznika z individualnimi izkušnjami in vrednotami, dilema pa je v tem, katera izmed njih je najbolj dominantna in si bo uspela podjarmiti druge. V meni se ob tem vzbuja vprašanje, ali je res potrebno, da ena zmaga? Je upanje na raznoliko, a strpno družbo res le utopično sanjarjenje? Res nismo sposobni sprejeti sočloveka z vso prtljago, ki jo nosi s sabo, pa čeprav morda niti ne po lastni krivdi? Mu je nismo pripravljeni pomagati nositi?
Dramo priporočam vsem, ki si zastavljate podobna vprašanja. V njej gotovo ne boste našli odgovorov, bogatejši pa boste za izkušnjo in mnenje, kar je vedno bolje kot nič in navsezadnje prvi korak do strpnosti in medsebojnega razumevanja.
Povezava: Trupla