Mihaela Lozar, 1. 5. 2020

Mihaela Lozar bere sodobno slovensko dramo

Mihaela Lozar je magistrska študentka slovenistike in pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti in želi nekoč postati učiteljica slovenščine. Bralcem portala SiGledal v branje priporoča dramsko besedilo Iskalci zlata Ane Obreza.

Foto: osebni arhiv

Navdušena sem nad dramskim besedilom Ane Obreza Iskalci zlata. Drama se mi je takoj zdela domiselna in odpiljena, z navezavami na druge tekste tudi postmodernistična, po vnovičnem branju pa zares mojstrska. V njej je toliko pomenljivih drobnih elementov, ki jo začinijo in ji dajo intenziven okus. Iskalcev zlata je več ‒ v širšem pomenu tega naslova smo to lahko vsi ‒ zato tudi noben dramski subjekt ne uživa posebnega statusa, nihče ne izstopa, nihče ni osrednja oseba drame. Vsi se znajdejo v situacijah, kjer se razkriva, kaj jim je pomembno in v čem vidijo svoje zaklade. Dejanja so naslovljena z raznolikimi človeškimi prioritetami in hrepenenji (Slava, Vera, Resnica, Svoboda, Kruh, Denar, Zapuščina, Želja), vse to pa je le Iskanje (zadnje poglavje nosi ta naslov).

Prizadevanje dramskih oseb se premika od absurdnih prepričanj do notranjih vrednot, ki imajo potencial za srečo. Zlato je simbol vsega vrednega, iskanje zlata pa ni iskanje le v prenesenem pomenu, ampak se v drami izkaže za presenetljivo konkretno, ko Estramir in Vladigon, karakterno seveda popolnoma sorodna likoma iz Beckettove drame, v zadnjem dejanju zagledata zlat košček v ustih mrtveca na tleh. Ta mali košček, ki je pri strohnjenem truplu sploh še kaj vreden, je ukleščen v čeljusti, ki se jih ne da razpreti. Vladigon in Estramir se zaman trudita, da bi razprla čeljusti in zlat zob izpulila. Na koncu se odločita, da v tistem trenutku še ne bosta »našla«, zato tisti košček zanju pač preneha biti zlato. Naj bo le privid, pa je rešeno. Odpravita se naprej v iskanje, njuno »zlato« pa postane upanje in zaverovanost, da bosta z vztrajanjem »našla«. Iz zaklenjenih čeljusti najprej zazeva pomenljivo sporočilo, da je vse minljivo. Potem pa se zgodi nekaj – spet nepričakovanega ‒ kar pokaže absurdnost iskanja, ko je vse že tukaj in dosegljivo: zgodi se namreč preprost gib v posmeh človekovim brezplodnim prizadevanjem (kaj je to, naj ostane skrivnost, dokler drame ne preberete). V drami se srečamo z zakoreninjenimi prepričanji ljudi, ki se oklepajo tega, kar se sveti, četudi ni zares »zlato« ‒ Ferdo, ki nastopi v drami kot zadrt in skop starček, ki prešteva svoj neizkoriščeni denar, takole odgovori na očitek, da zlata ne more vzeti s seboj: »Potem pač ni vredno iti.« (Str. 55.)

Avtorica skozi dramske osebe prikazuje tudi podobo današnjega človeka, ki je vajen hipnega zadovoljstva in stalnega nezadovoljstva, človeka, ki je notranje razklan in se sprašuje o svojih ciljih, čeprav ima v vsakem trenutku veliko želja.

»DEKLE
Vem, kaj si želim v življenju. To ni moj problem.

MLADENIČ
Ne vem, kaj naj z življenjem. To je moj problem.« (Str. 61.)

Poseben užitek dajejo znani izreki in povedi iz drugih literarnih del, ki jih avtorica spretno in prefinjeno postavlja v dialoge. »Gnoj je zlato in zlato je gnoj« (Kosovelov Kons 5), »Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu« (Antigona), »Prah si in v prah se povrneš« (Sveto pismo) ... Besedilo se večkrat ozira na svetopisemsko izročilo – spregovorijo alegorije smrtnih grehov in pravih kreposti, hudič in angel, drama se začne z nekakšnim rajskim vrtom. Kaj je torej vredno? je lahko osrednje vprašanje te drame, ki se odvija v občutno intelektualni atmosferi.

Branje Iskalcev zlata ponuja svojevrsten užitek, zanimala pa bi me tudi odrska uprizoritev. Spretno pisanje, slog, humor, paralelizmi, nenavadni razpleti, vpletanje drugih literarnih del, navidezno nepovezani fragmenti prizorov, ki se šele z oddaljenim pogledom izkažejo za popolnoma povezano celoto … Drama si vsekakor zasluži pozornost. Takojšnji učinek medtekstualnosti pri branju je ta, da imamo imena junakov takoj pred očmi. Zelo zanimiv element, ki bi prišel do opaznejšega učinka pri uprizoritvi, pa sta »odrska povezovalca« Noe in Joe. Kot na kulturnih prireditvah ali na zborovskih nastopih prihajata in odhajata z odra, nastavita začetek naslednjega dejanja, sta kot napovednik prizora, ki prihaja. Prefinjeno prepletanje absurdnih replik s povsem resno in stvarno tematiko pa naj bo moj zadnji poudarek vsega, kar me v tej drami navdušuje.

»VLADIGON
In potem?

ESTRAMIR
Potem sem kihnil.« (Str. 75.)

Morda bi branje spodbudilo tudi dejstvo, da je bila Anina drama nagrajena na 49. Tednu slovenske drame (2019). Iskalci zlata so torej zares dobili svoje zlato.

Povezava: Iskalci zlata

Iskalci zlata, Ana Obreza

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Monika Ivančič, 27. 3. 2020
Monika Ivančič bere sodobno slovensko dramo
Pia Marija Žugman, 10. 4. 2020
Pia Marija Žugman bere sodobno slovensko dramo
Anja Grmovšek, 17. 4. 2020
Anja Grmovšek bere sodobno slovensko dramo
Suzana Kokalj, 24. 4. 2020
Suzana Kokalj bere sodobno slovensko dramo
Tamara Babić, 8. 5. 2020
Tamara Babić bere sodobno slovensko dramo
Tajda Jerkič, 15. 5. 2020
Tajda Jerkič bere sodobno slovensko dramo
Jerca Polc, 22. 5. 2020
Jerca Polc bere sodobno slovensko dramo