TL: Tema predstave so predvsem odnosi v partnerskih razmerjih, gre za strahove in frustracije ujete v stanovanju para iz srednjega razreda. Od kod inspiracija? Iz kakšnega zornega kota ste se lotili te kompleksne teme?
AT: »Inspiracija je izhajala iz Hanekejevega filma Caché, ki osvetljuje francoski srednji razred in njihove nepomembne pogovore o ničemer, za poetiko predstave pa je bilo pomembno delo Skušanje nedolžnosti Pascala Drucknerja. S Kovačićevo - soavtorico, sva se osredotočili na najino generacijo, ki je zdaj v poznih trideset in spada med zadnje vojne generacije. Doživljamo čas obljubljenega kapitalizma in dežele, v kateri ni nič kot se zdi. Prvenstveno gre torej za zgodbo o generaciji, ki doživlja strahove, a ne ve natančno česa se boji; morda se nelagodje povezuje z ekonomsko-gospodarsko situacijo v kateri živimo že od otroštva, morda z vojno in s pričanji naših staršev, morda pa je strah zgolj logična posledica sedanjega časa, kjer se konstantno spopadamo z različnimi grožnjami. Prav to metaforo strahu smo prenesli na oder in pokazali kaj se zgodi, ko nek relativno miren večer med prijatelji preseneti trkanje na vrata in na kakšen način začnejo želje, pričakovanja in ambicije razpadati. Naša generacija je zelo ambiciozna in ta žar izhaja iz želje, da bi bili vedno boljši, vedno višje. Predstava je na nek način tudi predstava o delu s katerim se ukvarjamo, zato je izpostavljen še lik pisatelja, ki je stalno podvržen kritiki.«
TL: V enem izmed intervjujev ste dejali, da so liki simboli praznih življenj. Ali ste s tem želeli postaviti ogledalo družbi? Protagonisti namreč s svojimi pogovori in vedenjem gledalca bolj napeljujejo k razmišljanju o neizrečenem, o tistem, kar »visi v zraku«.
AT: »Da, vprašati se moramo kje so intelektualci danes? Kaj pravzaprav pomeni biti intelektualec, recimo v Sloveniji? Kakšne so njegove naloge danes in kakšne so bile pred tridesetimi leti? Živimo v času lažnega intelektualizma, kjer posamezniki niso aktivni takrat, ko bi bilo nujno. Vse postaja zelo deklarativno – živimo namreč v zelo liberalnem obdobju, kjer vlada popolna svoboda, vsak lahko reče, kar misli, a vendar nihče zares ne stoji za svojimi besedami.«
TL: Pomemben del predstave je tudi glasba, ki potencira gledalčevo doživljanje. Izbor pesmi oblikuje dva pola, z različnimi žanri zastopa oba para - slišimo Vivaldija in moderno elektronsko glasbo. Kako je nastajal »soundtrack«?
AT: »Z Jeleno (Kovačić, dramaturginjo, op.a.) vedno delava glasbeno dramaturgijo in predstavo vidiva predvsem kot glasbeno kompozicijo. Predstavo najprej slišim, šele kasneje jo tudi vidim. Če se osredotočim na Magic Evening konkretno – Vivaldi je izbran, ker tudi on na nek način ni bil priznan v svojem času, a je bil vendarle genij, ki se je moral vse življenje dokazovati. Tukaj smo našli vzporednico z likom pisatelja. Na eni strani imamo torej res klasičen glasbeni repertoar, ki daje posebno atmosfero, a le-to z druge strani preseka neskladana glasba; to je tisto, kar posluša Luka, bolj elektronski, živi in močni ritmi. Tudi publiki je tovrstna glasbena dramaturgija blizu – s strani žirije in občinstva smo bili zaradi glasbenega aspekta nagrajeni na nekaterih tekmovanjih in festivalih. Teater zmeraj vidim kot kompozicijo videnega in slišanega; ritem zato postane enako pomemben element izvedbe kot scenografija in igra.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: