Kdo je dal pobudo za nastanek tega mednarodnega projekta?
JS: »Nastanek je povezan z mojim daljšim sodelovanjem z Wen Hui (sorežiserka in soustvarjalka predstave, op. a.), ki se je začelo, ko je med gostovanjem v Archa Theatru videla eno izmed mojih predstav in me povabila na gostovanje v Peking. Vendar pa je sam koncept predstave plod več ljudi: Ondřeja Hraba, umetniškega direktorja Archa Theatre in mene, saj smo čutili, da lahko veliko povemo o odnosu med Češko in Kitajsko. Naš predsednik Zeman je obisk Kitajske utemeljil s tem, da se bodo pogovarjali o človekovih pravicah, kar je bilo precej nenavadno, saj so bile v tistem času razmere na Kitajskem vse prej kot spodbudne. To je bilo naše izhodišče. Odločili smo se za skupen projekt, ki temelji na zgodovinskih in političnih vzporednicah med državama. Vendar pa smo to naredili na osebni, intimni ravni in ne na globalni. Na odru prisluhnemo zgodbam nastopajočih, ki so običajni ljudje, vendar pa so zgodbe takšne, da bi jih pravzaprav lahko pripovedoval kdor koli izmed nas.«
Kaj je glavno sporočilo predstave?
JS: »Menim, da je v predstavi moč najti več sporočil. Če izpostavim zgolj eno, bi bilo vsekakor povezano s svobodo: osebna svoboda, občutek svobode ter pomembnost le-te. Mislim, da je to ena izmed glavnih idej.«
Če bi morali predstavo opisati s petimi besedami, katere besede bi uporabili?
JS: »Močna. Svobodna. Brez strahu. Odprta. Diskusija.«
Kaj vam osebno pomeni beseda 'običajen'?
JS: »Zaklad. Nekaj osebnega. Gre za zavedanje, da smo vsi enaki, običajni, in da v sebi nosimo zgodbe, ki jih je vredno deliti in si zaslužijo biti slišane.«
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: