"Velika in največja knjiga. In ta velika in največja knjiga je postajala vse večja in še večja. In še večja je postala. Postala je tako velika, da je bila že prevelika. In ko je postala prevelika, se je začela prazniti. In ko je postala še bolj prevelika, je postala tudi še bolj prazna. Napihovala in napihovala se je, ne da bi opazila, da se je skoraj povsem izpraznila.
Knjiga vseh knjig.
Na njenem skoraj povsem izpraznjenem pogorišču bomo iskali preživele. V nekdaj veliki, celo največji knjigi, v knjigi vseh knjig, v obljubi vseh obljub, v razočaranju vseh razočaranj, bomo iskali zgodbo – ali dve. Zgodbo – ali dve – bomo posvetili preživelim iz te zgodbe – ali dveh. Morda zgodbo o človeku, ki je verjel, pa ni imel v kaj verjeti, morda zgodbo o človeku, ki je živel, pa ni imel za kaj živeti. Morda o bogu, ki se je umaknil. Ali o tistem, ki se ni prikazal. Morda samo o tem, da je bog ves čas tu, da je bog prostor med mano in tabo, med nami in vami; in od nas je odvisno, če ga bomo znali napolniti – z božjim, ki je od nekdaj in za zmeraj zgolj prav ta medčloveški prostor, do kraja ranljiv. Krhek prostor. Prostor rana."
(Jernej Lorenci, režiser)
Iz gledališkega lista
Biblija je prehodila dolgo pot skozi človeško zgodovino in v sebi združuje vse, kar je človeškega: najbolj krhko osamljenost, izgubljenost in duševno stisko, človeški eros, hrepenenje in potrebo po ljubezni, potrebo po dopolnitvi v drugem, bolj popolnem, in po drugi strani najbolj okrutno nasilje, sovraštvo in zatiranje drugega ali samega sebe. Kako pa je z uprizarjanjem Biblije? Sveto pismo je ocean materiala, ki lahko navdihuje ustvarjalce. Kako pristopiti k taki besedilni predlogi? Ponižno, z zavedanjem velikanskega zgodovinskega bremena, ali drzno, z neobremenjeno otroško ustvarjalnostjo in radovednostjo?
Ustvarjalna ekipa režiserja Jerneja Lorencija si je pri poskusu uprizarjanja Biblije za izhodišče vzela zelo raznolika svetopisemska besedila. Med njimi so Visoka pesem, Pridigar ali Kohelet, Ezekijel in Jobova knjiga. V tem izboru zaradi svojega erotičnega naboja najbolj izstopa Visoka pesem. Njena posebnost je očitna tudi v kontekstu celotnega Svetega pisma. Kako se je ta erotična pesem znašla v Bibliji? Na prvi pogled je zelo oddaljena od stroge judovske in krščanske morale. Judovsko izročilo pesnitev pripisuje kralju Salomonu, ki je živel v 10. st. pr. Kr. Možno je tudi, da so posamezni spevi Visoke pesmi nastali v različnih dobah kot ljubezenske ali svatovske pesmi. Splošno je znano, da so Visoko pesem pogosto razlagali alegorično, kot ljubezen med Bogom in izraelskim ljudstvom oziroma kot ljubezen med Kristusom in Cerkvijo ali posamezno verno dušo. Na ta način besedilo postane nekako bolj biblično.
(Tjaša Mislej: Človek je bitje, ki gleda navzgor)
