Moja selektorska misija se je pravzaprav šele dobro začela, izogibam se prognozam, umetnim sodbam, kompromisom in pričakovanjem. Izkušnja bo lepa, a tudi naporna. Zelo odgovorna, še bolj dragocena. Teater mora biti poln paradoksov in kontrastov, samo to ga dela neskončnega in privlačnega. Predstavljam si, da mi bo tako intenziven vpogled v domačo gledališko produkcijo razgrnil sliko in stanje, ki brez dvoma presegata spekter umetnosti. Vsaka uprizoritev je vselej seštevek različnih notranjih nians, prek katerih še zdaleč ne zaznavam le umetniškega izdelka, ampak precej več onkraj njega. V vsaki uprizoritvi – če le do nje pristopamo s senzibilnostjo dojemanja in širino pogleda – se skriva mikro princip širšega družbenega razpoloženja. Če me zanima gledališče, me mora zanimati ves svet, in vse, kar določen dogodek (ne)posredno obdaja in nanj vpliva. Vsaka predstava je indikator širšega vzdušja, a pogosto ne zgolj zaradi vsebine/komentarja/kritike, ki jih prvenstveno podaja; razkrivajo jo vse tiste »nezrežirane« komponente – nelagodje ali strast v igri, neodločnost ali vročekrvnost v režiji, verjetje ali skepsa v interpretacijo. V tem vidim temeljni odnos neke predstave, njeno načelo. Snov, lise, poteze in tok, ki se ustvarjalkam in ustvarjalcem dogajajo vzporedno, pogosto nehote, celo nevede. V tem je največja ranljivost gledališča, ki pa je obenem tudi njegova največja vrednota. Ko predstava spregovori in mi sporoča na nivojih, na katere ni računala. Ko se razodene prav s tistim, kar je (prek utvare) želela prikriti. V tem »počutju« predstave razberemo in razpoznamo njen resnični odnos. Do sebe, do umetnosti, do sveta. Odnos in stališče do lastnega delovanja in ustvarjanja drugih sta nujna. Če tega ni, nam ostaneta na FBS le še pečen kostanj in mošt.
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: