Dopoldanski del srečanja na temo (Ne)pretočnost: vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih je odmeval predvsem v zgodovinskem duhu. Govorci: dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, kritik in dramaturg Rok Vevar, kritik in teoretik Nenad Jelesijević ter doktor sociologije kulture in docent na AGRFT Aldo Milohnić, so preko orisov zgodovinskega razvoja nacionalnega ter neodvisnega gledališča izpostavili problematiko njunih položajev zdaj. Spraševali smo se, zakaj je paradigma institucionalizacije tako globoko usidrana v ideologijo gledališča, da vpliva na kakovost uprizoritev? Repertoar Borštnikovega srečanja je vedno zastopal tudi predstave neodvisnih umetnikov, društev in zavodov. To dokazujejo tudi podeljene nagrade za najboljšo dramo gledališču Glej, Mini teatru, Mladinskemu gledališču in AGRFT-ju. Neodvisna gledališka društva so svoj razmah ustanavljanja doživela v 70. letih in utirala pot lastni viziji. Milohnić je izpostavil zanimiv paradoks, ki nastaja pri opredelitvi gledaliških ustanov. Ta je, da gledališka institucija izhaja iz modela narodnega gledališča, ta pa je v začetku vedno ustanovljen kot društvo. Izhodišče je enako, zakaj potem prihaja do takih diskrepanc?
Na okrogli mizi v popoldanskem terminu pa so o razlikah med neinstitucionalnimi in institucionalnimi gledališči, s pomočjo občinstva, razglabljali scenografka Petra Veber, dramaturginji in igralki Nina Šorak ter Maruša Majer, režiser in gledališčnik Marko Bratuš ter že prej omenjeni Nenad Jelesijević, ki so pogovor obarvali z lastnimi izkušnjami in mnenji o upravi gledališč danes. Izpostavili so izginjajoče poklice v gledališču (kostumograf, maskerji, scenografi), predvsem pa je bila v ospredju finančna problematika. Petra Veber pravi, da gledališče izgublja iluzijo. Ne zaradi odločitve oz. želje po tem, ampak zaradi denarja. »Vedno težje je zagovarjati produkt, zagovarja se plačo.« Zanjo bi moralo nacionalno gledališče predstavljati nek presežek, ki ga pa na tem nivoju ne vidi. Če nacionalna gledališča, ne morejo dvigniti standarda, kako ga bi potem lahko preostala? Govorci so se strinjali, da je glavna razlika med neinstitucionalnim in institucionalnim gledališčem honorar. Naslonili so se tudi na odnose, ki so v neodvisnih teatrih bolj harmonični in naravnani k sodelovanju. Odnos v ekipi je ključnega pomena, saj se ta energija posredno prenese na rezultat in kvaliteto projektov. Vprašanje katero izmed dveh polov gledališč je superiorno ni na pravem mestu, saj konec koncev oboje širi umetnost na različnih nivojih. Maruša Majer je svoja vprašanja o gledališču naslovila na družbo in čas v katerem živimo: Zakaj je zanimanja za gledališče upadlo? In zakaj je gledališki kader pripravljen delati za malo denarja, z velikim rizikom izgorelosti?
***
Vsebino Biltenov 52. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter mariborske in ljubljanske Filozofske fakultete.
Povezave: