Liki v njegovih igrah so zgovorni, mnogokrat celo zelo zgovorni, predvsem pa se njihov avtor bravurozno poigrava z zgovornostjo. In z molkom. Sicer pa se tudi v zgovornost lahko naseli molk; Jean Vilar je gledališču odkril molk bravurozno zgovornega don Juana, molk, ki obkroža in napolnjuje njegove gostobesedne tirade; in potem se je molk naselil v mnoge Molièrovih likov, da bi na novo odkrili, o čem govorijo.
Za Molièra samega je zmeraj veljalo, da je dosti molčal (verjetno to tudi inspiriralo Vilara). Tisti Damon, o katerem govorijo v Kritiki Šole za žene, da ga je neka gospa povabila na večerjo, »ker je svet gledal toliko njegovih iger,« naj bi bil njegov avtoportret: »Predstavljali so si, da sedi med njimi, da bi družbo oskrboval z dovtipi, da mora biti vsaka beseda iz njegovih ust nenavadna ... toda razočaral jih je s svojim molkom.«
Prav dosti o Molièrovem molku nam to seveda ne razkrije. Sicer pa je teza o avtoportretu vprašljiva. Toliko je Molière sam le povedal, da vemo, da je vztrajal, da v njegovih portretih ne bi smeli iskati konkretnih ljudi iz resničnega življenja (njegovi komentatorji sicer trdijo, da jih je v nekaterih vendarle treba prepoznati). Kaj šele njega samega! Kje bi lahko našli njegov portret? Oni lik Molièra iz Improvizacije v Versaillesu skoraj gotovo govori to, kar je resnični Molière mislil o gledališču; a zato še ni njegova portretna podoba (kot je tudi res, da ta komedija, ki sicer slovi po naravnosti in realizmu, kakršna v gledališču dotlej nista bila predstavljiva, nikakor ne predstavlja resnične gledališke vaje).
Zdi se, da je ljudomrznik Alcest, ki »si je ranil oči s posvetno rabo,« v veliki meri njegova lastna podoba; več razlogov (razočaranje ob prepovedi Tartuffa, vztrajanje pri razločevanju med resnico in lažnim videzom, tudi domnevno vprašljiva ženina zvestoba) naj bi govorilo v prid domnevi, da je dosti njega samega v liku, ki pravi: »globoko sem ogorčen in potrt, ko zrem ljudi, kako žive med sabo«. Vendar je Alcest v Molièrovi komediji smešen; če mu je nemara tudi pripisal lastne misli, strasti in morda celo ljubezenske težave, je nanj le gledal še z neko drugo mislijo – in s tem igro pognal v vrtinec, ki omogoča, da posameznika in svet v njej prepoznamo vsakič na novo; ne samo prek Molièra, ampak prek tistega, ki ga bere in uprizarja, prek nas samih.
Drugi Molièrovih domnevnih avtoportretov so še bolj vratolomni. Na primer tisti z začetka velikega opusa, Arnolf iz Šole za žene: Molière v času te igre ženil z dvajset let mlajšo Armando in Arnolf se hoče poročiti z dvajset let mlajšo Agnezo; toda Arnolf je despot, ki bi bil nevaren, ko ne bi bil osmešen, še celo v strastni ljubezni je grotesken; lepoto in vse pravice ljubezni pa je avtor pripisal upirajoči se mu ženski. In oni s konca, z mislijo na bolezen obsedeni Argan: hudo Molière je napisal komedijo o namišljenem bolniku in umrl tako rekoč na odru, medtem ko jo je igral. O čem je govoril, ko je pisal to igro?
Kaj je mislil, kadar je molčal? V komedijah se poigrava s številnimi mislimi, izreki in filozofskimi izjavami, seveda, njegovo stoletje je bilo obsedeno s pisanjem misli (Pascal) in maksim (La Rochefoucault). A Molière svojih razmišljanj ni napisal. Niti ni, v stoletju, ki je bilo obsedeno s teorijo gledališča napisal svoje teorije; v njegovih igrah, predgovorih in zagovorih je kopica odgovorov na očitke nasprotnikov in teoretikov, a za poslednji argument je vselej navajal komedijo samo. Nobenega njegovega pisma ne poznamo; v stoletju, ki je tako cenilo korespondenco, da so javno brali tudi tisto, ki je bila pisana kot zasebna (Mme de Sévigné), je moč pisma poveril nekemu svojemu liku, Agnezi. Če je pisal pisma tudi v lastnem imenu, se niso ohranila. Tudi noben drug zapis; še zabeležka ne.
»Ali Molière misli?« je spraševal René Bray in dokazoval, da ni mislil na nič drugega kot na učinkovitost svojih komedij in uspeh gledališča. Ali je bil filozof, ki pronicljivo gledal na svet in svojo grenkobo zavijal v smeh? Je nemara res verjel, da je s smešenjem napak mogoče popravljati ljudi (kot je ponekod zapisal)? Ali je z bravuroznim preigravanjem vseh dotlej znanih komedijskih formul samo stregel okusu mesta in dvora? Nas njegove komedije, ki menda zagovarjajo trezen razum in pravo mero, obsedene strasti in individualne ekscese pa smešijo, nemara učijo konformizma? Ali je bil revolucionar, ki je s svojimi najpomembnejšimi igrami izzval najvišje instance moči v državi? Je vdano in pohlevno častil kralja, ki mu je itak moral služiti in mu je tudi v igrah dostikrat pel hvalo? Ali je ves njegov svet prežet s plebejskim duhom, resnični domet njegovih komedij pa problematiziranje političnega sveta? Je bil po pet let trajajočem boju za prepovedanega Tartuffa zlomljen in utrujen (kot misli Melchinger)? Ali je po sporu z družbo svojega časa zgradil avtentično lastno vizijo totalnega gledališča (kot trdi Defaux)? Pa tudi, je bil tragična figura človeka, ki je izgorel v delu in umrl na odru, ali genialni avtor, ki je bil vrh tega tudi nadvse uspešen gledališki direktor?
Vse ni zavito v molk. Ko don Juan z bleščečo parado pojasni svoje razloge za hipokrizijo, izza njegovih besed zaveje leden molk. Celimenine besede »vi ne ljubite me z dušo pravo,« se iztečejo v molk. Elmira obmolkne, ko ugotovi, da vse njeno prizadevanje za razkrinkanje Tarfuffa ne zadošča za rešitev. A ta molk govori. Vsakič na novo lahko odkrijemo, o čem govori.
- Povezave: