Nina Zupančič, 21. 10. 2013

V znamenju barv

Spričo podnebnih sprememb smo skoraj pozabili na barve jeseni, podaljšano poletje nas navadno prehitro vrže v sivo zimo, pa vendar Mariboru uspe zaobiti žuganje institucij in okoljevarstvenikov ter vsako leto dokazati, da obstaja še nekaj sveta, kot smo ga poznali in ta svet nam vsako leto podari kos oranžne jeseni. Maribor se je danes sproščal v jesenskem soncu, ki je skozi listje kljubovalo sivini, ki jo prinašata recesija in globalno segrevanje.

foto: Osebni arhiv

Tako kot se podnebje je in bo spreminjalo, se je spreminjalo tudi gledališče – tisto, ki ga poznamo, in tisto o katerem lahko samo sklepamo na podlagi ruševin in zapisov. Skupaj s podnebjem in gledališčem (in bolj ali manj estetskimi modnimi trendi), se spreminjajo tudi značilnosti mladih generacij. Pogosto berem, da se mladi ne brigajo za kulturo in gledališče, da jih nič ne zanima, pa vendar to ni res. Današnji spremljevalni program je bil napolnjen izključno z mladimi, ki so bili daleč od ne zanimanja za gledališče. Vsako Borštnikovo srečanje je polno mladih, ki spremljajo celoten program, ki ga Festival nudi, kaj je to drugega kot zanimanje?

In ni bil samo Also spach Cage tisti del dneva, ki je bil napolnjen s študenti/dijaki, tudi prva tekmovalna predstava – Črna žival žalost je med gledalce privabila harmonično starostno mešanico publike. Če ostanem pri predstavah Ivice Buljana, pa Črna žival zdaleč ni edina, ki privlači mlajše generacije, kako lahko potem sploh govorimo o tem, da mladih ne zanima? In ni samo Ivica Buljan tisti, ki jih privablja v gledališče, mladi imajo svoje režiserje, gledališča, dele gledališč ... Problem ni nezanimanje mladih, ampak vnaprejšnje determiniranje generacij, tisto o čemer se o njih piše, način kako se piše – ta večna, pesimistična enoznačnost. Moja generacija (in generacije, ki hodijo za mano), imajo rade gledališče, tam jih kar naprej srečujem – in s tem ne mislim tistih, ki se z njim profesionalno ukvarjajo ali želijo ukvarjati. Priznam, gledališče bi lahko mladi imeli še rajši, lahko bi jim bil še bližji, morda pa jim kmalu bo, sploh, če bomo nehali misliti in pisati, da ga apropos odklanjajo, ker pač »ti novi ljudje«, ki pridejo za nami »nimajo pojma« in »odnosa« o ničemer – zakaj bi si želel biti del sredine, ki te ožigosa vnaprej? Prenehajmo za sekundo in dve osmini s to bevskaško črnogledo črno, Maribor je vendarle v barvah.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Nina Zupančič, 31. 8. 2012
Freemanov Expanding energy in moralka o udobju
Nina Zupančič, 2. 11. 2018
Nina Zupančič bere sodobno slovensko dramo