Ana Lorger, 26. 10. 2013

Dnevnik

V Maribor sem prišla sama.

Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

In odšla sama. Po vsaki predstavi sem se vračala v mrzlo meščansko hišo, kjer so bile stene neme za moja vprašanja o umetnosti. Koraki ljudi so bili tuji, glasovi drugačni, vonj neznan. Še moja ljubljanščina je čudno regala, sploh pa sem bila še najmlajša med vsemi temi študenti. Razen McDonald's, ki je tako ali tako po celem svetu isti, se mi je zdelo domače le sedeži gledaliških dvoran, zavese zastora in oder. In moje misli, ki so udarjale vame po ogledu predstave so bile znane. Moje. Estetika predstave, reflektorji, monologi in dialogi, pot, ki je polzel po telesih, jok, žalost, smeh, veselje, strah, norost. Aplavz. Te stvari mi niso bile tuje. Ta teden sem si vzela, da sem se v neznanem okolju odela v zavese gledališča. Toliko zgodb sem slišala, toliko iger videla, da me je strah, da jih bom pozabila. Pomembne detajle, kot so topljena plastika in kriki groze v Črni živali žalosti, lobanje in krona v Hamletu, črta na tleh in Tindersticksi v igri Leda, ovijanje vrvi okoli ženske v Mr Jonsu, Miki miška majica in napis Come home na steklenem oknu igre Človeški glas. In kljub temu, da se mi je zdelo, da sem v dvoranah več kakor pa zunaj njih, me je strah, da bom pozabila na labode ob reki, pivo na Poštni ulici, jesensko listje v parku, lomljenje lupin kostanja na širokem trgu, jutranjo kavo in cigaret, nenehno sikanje interneta, da bom lahko poslala svojo refleksijo ali napovednik. In to, da bom pozabila, kako sem te pogrešala. Ja, Ana, Come home! Iz Maribora sem odnesla lepe slike, v glavi pa so se mi kar naprej vrtela vprašanja. Najbolj me je zbodlo moralno vprašanje gledališča zatiranih. Le to namreč dela s podobnimi metodami psihodrame, le da mentorji niso igralci temveč strokovnjaki. Mar so predstave z ženskami in moškimi, ki so v svojem življenju doživeli travme res prave predstave ali gre tu za reallity show? Ali ne bi moralo gledališče ohranjati svojo iluzijo. Zakaj pravzaprav kupim vstopnico? Zakaj sem stala vsa napeta pred dvorano v želji, da igra nebi bila razprodana in se bom lahko izmuznila not, se usedla na zadnji sedež in se zatopila v namišljen svet. A včasih se zdi produkt vseh teh idej naš izpraznjen svet v katerem ne vemo več kaj še hočemo, kaj bi radi. Vem pa, da je umetnost nujna in da se v prihodnosti mora ohraniti. Mene drži pokonci in kljub vsemu je bilo doživetje nekaj, česar res ne smem pozabiti. Nikoli.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«