V znamenju barv

Avtor: Nina Zupančič

Spričo podnebnih sprememb smo skoraj pozabili na barve jeseni, podaljšano poletje nas navadno prehitro vrže v sivo zimo, pa vendar Mariboru uspe zaobiti žuganje institucij in okoljevarstvenikov ter vsako leto dokazati, da obstaja še nekaj sveta, kot smo ga poznali in ta svet nam vsako leto podari kos oranžne jeseni. Maribor se je danes sproščal v jesenskem soncu, ki je skozi listje kljubovalo sivini, ki jo prinašata recesija in globalno segrevanje.


foto: Osebni arhiv

Tako kot se podnebje je in bo spreminjalo, se je spreminjalo tudi gledališče – tisto, ki ga poznamo, in tisto o katerem lahko samo sklepamo na podlagi ruševin in zapisov. Skupaj s podnebjem in gledališčem (in bolj ali manj estetskimi modnimi trendi), se spreminjajo tudi značilnosti mladih generacij. Pogosto berem, da se mladi ne brigajo za kulturo in gledališče, da jih nič ne zanima, pa vendar to ni res. Današnji spremljevalni program je bil napolnjen izključno z mladimi, ki so bili daleč od ne zanimanja za gledališče. Vsako Borštnikovo srečanje je polno mladih, ki spremljajo celoten program, ki ga Festival nudi, kaj je to drugega kot zanimanje?

In ni bil samo Also spach Cage tisti del dneva, ki je bil napolnjen s študenti/dijaki, tudi prva tekmovalna predstava – Črna žival žalost je med gledalce privabila harmonično starostno mešanico publike. Če ostanem pri predstavah Ivice Buljana, pa Črna žival zdaleč ni edina, ki privlači mlajše generacije, kako lahko potem sploh govorimo o tem, da mladih ne zanima? In ni samo Ivica Buljan tisti, ki jih privablja v gledališče, mladi imajo svoje režiserje, gledališča, dele gledališč ... Problem ni nezanimanje mladih, ampak vnaprejšnje determiniranje generacij, tisto o čemer se o njih piše, način kako se piše – ta večna, pesimistična enoznačnost. Moja generacija (in generacije, ki hodijo za mano), imajo rade gledališče, tam jih kar naprej srečujem – in s tem ne mislim tistih, ki se z njim profesionalno ukvarjajo ali želijo ukvarjati. Priznam, gledališče bi lahko mladi imeli še rajši, lahko bi jim bil še bližji, morda pa jim kmalu bo, sploh, če bomo nehali misliti in pisati, da ga apropos odklanjajo, ker pač »ti novi ljudje«, ki pridejo za nami »nimajo pojma« in »odnosa« o ničemer – zakaj bi si želel biti del sredine, ki te ožigosa vnaprej? Prenehajmo za sekundo in dve osmini s to bevskaško črnogledo črno, Maribor je vendarle v barvah.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:


Vir: http://veza.sigledal.org/prispevki/v-znamenju-barv