Leto 2015 je poljski parlament razglasil za leto javnega gledališča, saj obeležujejo 250 letnico njegovega nastanka. Praznovanju se je pridružilo tudi Borštnikovo srečanje, ki želi v letošnjem fokusu publiki in gledališčnikom približati tako poljsko dramatiko kot gledališče. Prevod štirih dram v knjigi Sodobna poljska dramatika je na uvodnem dnevu in delu fokusa predstavil Goran Injac in jih označil kot odraz poljske družbe, dve izmed njih – Mavrična tribuna in Kovček pa smo kasneje imeli priložnost tudi videti.
Sledila je predstavitev poljskega gledališkega inštituta (ustanovljeno 2003), po besedah Agate Adamiecke in Joanne Biernacka je gledališče recesijo prepoznalo kot priložnost za razvoj, njihova politika pa kot temelj kulture, ki ga želijo promovirati in tako je nastal inštitut, ki je zaradi svoje programske monumentalnosti za slovenske razmere nepredstavljiv, hkrati pa predstavlja dober zgled ravnanja z gledališčem – kot je z besedami njenega sina razložila Biernacka, je njihova služba to, da pazijo na gledališče. Velik del inštituta obsega arhiv, ki beleži celoto gledališkega ustvarjanja v državi na enem mestu. Nadalje se inštitut intenzivno ukvarja z izobraževanjem vseh starostnih skupin, s poudarkom na gledališkem opismenjevanju otrok, po nemškem modelu izobražujejo tudi njihove pedagoge. Poljska se zaveda, da brez izobraženega gledalca ni dobrega gledališča, tako kot se naučimo brati črke, se je potrebno učiti brati tudi gledališče. Inštitut v manjši meri deluje kot založba za prelomna teoretska dela o poljskem gledališču, prostor pa daje tudi eksperimentalnemu gledališču – avtorji lahko v njihovih prostorih predstavo ustvarjajo v poljubnem času. Skrb za gledališče se izraža tudi v distribuciji najboljših 18. predstav sezone iz gledaliških centrov na periferijo, kar povečuje dostopnost gledališča vsem. V pripravi sta še dva pomembna projekta: e-enciklopedija poljskega gledališča in gledališki spletni časopis v angleškem jeziku.
Igralci AGRFT so v režiji Nine Rajić Kranjac slikovito bralno uprizorili Mavrično tribuno, besedilo, ki je nastalo po družbeno-gledališkem eksperimentu, in sicer je avtor ustanovil fiktivno aktivistično skupino homoseksualnih nogometnih navijačev, ki je za svoj cilj imelo, da na EURU 2012 na stadionu pridobi njim namenjene tribune. Gledalci so se na uprizoritev in njeno temo odzvali zelo čustveno, dotaknil se nas je avtorjev humor in duhovita izvedba mladih igralcev. To pa ni bila edina predstava, ki smo ji bili priča. Na video projekcijah smo spremljali eksperimentalno predstavo Magnificat, ki je predstavila zbor jeznih žensk, ki nočejo biti več pod vplivom katoliške vere in patriarhalnega ustroja, bodisi device bodisi kurbe, ampak človeška bitja. Izjemno strukturirana vokalna, fizična in družbenokritična predstava svojo atmosfero brez težave na gledalca prenese tudi prek platna in pokaže žlahten umetniški obraz feministične misli. Druga projekcija je prikazala Kovček, ki je v svoji izvedbi tv gledališče, nekakšen hibird tv drame in gledališke predstave, ki kot forma med gledalci uživa visoko gledanost. Kovček je del dramatike, ki se ukvarja s še vedno bolečim judovsko-poljskim odnosom, vezanim na holokavst.
Za konec naj še omenim, da so letošnji pogovori na poljskem fokusu zelo razvneti, namreč Poljaki gledališče uporabljajo kot glavni prostor rezoniranja, t.i. prostor odprtega konflikta, tako so se kresala mnenja med pogovori s prevajalkami dram Jano Unuk in Darjo Dominkuš kot tudi po projekcijah predstav.
***
Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: