Anja Bunderla, 26. 10. 2013

»Če ne bi bilo vetra, bi pajki premrežili nebo.«

Pogovor z Jasenom Bokom, umetniškim direktorjem Narodnega gledališča iz Splita, dramatikom in kritikom, članom strokovne žirije Borštnikovega srečanja.

Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

Kot član strokovne žirije se ponovno vračate na Festival Borštnikovo srečanje. Kaj je tisto, zaradi česar se na festival vračate?

Na Festival Borštnikovo srečanje se pogosto vračam, ker je, brez dvoma, najmočnejši festival slovenskega gledališča, o katerem imam izjemno dobro mnenje in me zato seveda tudi zanima, kaj se z njim dogaja. Bogat spremljevalni program ga dela še zanimivejšega, ogromno se dogaja tudi izven «službenega» dela in natečajske konkurence. Ne nek način so v festival vključeni vsi segmenti, ki se navezujejo na gledališče, program Mostovi, ki na festival pripelje še tuje goste pa pripomore k temu, da se cela slovenska zgodba postavi v širši kontekst.

Po čem je slovensko gledališče prepoznavno in kje so njegove prednosti?

Slovensko gledališče zaznamujejo odlični igralci, a igralci so najmočnejši segment tudi v drugih gledališčiv v okolici. Mislim, da so v slovenskem gledališču najkvalitetnejše režiserske posebnosti, glede na kvalitetne režiserje različnih generacij predpostavljam, da gre del zasluge za to tudi Akademiji, na kateri se izobražujejo. In ker vedno več režiserjev iz Hrvaške in drugih držav prihaja delat v Sloveniji, v Sloveniji očitno obstaja kvalitetna gledališka organizacija, ki režiserjem omogoča, da svoje kvalitete tudi pokažejo. Zanimiva je tudi velika raznolikost v estetiki slovenskih režiserjev, ki niso enoznačni oz. ni nekega prevladujočega trenda, ki bi mu želeli vsi slediti.

Kaj je tisto, zaradi česar je potrebno podobne tovrstne dogodke spodbujati?

Zato, ker takšni dogodki omogočajo uvid v raznovrstnost slovenskega gledališča na eni strani, po drugi strani pa, v širšem okviru (skozi mednarodno žirijo, s showcasom, ki ga gostijo, s prisotnostjo študentov AGRFT) ustvarjajo reprezentativno sliko slovenskega gledališkega trenutka. Če parafraziram kitajski pregovor: če ne bi bilo vetra, bi pajki premrežili nebo. Festivali takega tipa so zmeraj dober veter, ki odganja pajčevino, ki lahko zavlada umetnosti, če se umetnost počuti samozadostno in se ne prikaže v širšem kontekstu. 

Kje stoji Festival Borštnikovo srečanje v primerjavi z ostalimi evropskimi festivali?

Mnogo držav ima festivale, ki so zamišljeni na podoben način, a je zmeraj vse odvisno od tega, kako močna je lokalna scena in sama organizacija. Po mojem mnenju je FBS primer dobre lokalne scene in dobre organizacije. Bogat dodatni program v kombinaciji s kvalitetnim izborom ga postavljajo na evropski zemljevid posebno zanimivih festivalov.

Ali obstaja kaj, po čemer si boste zapomnili letošnji festival?

V tem trenutku malce težko posplošujem, saj sem videl šele štiri predstave od desetih tekmovalnih. Na prvi pogled pa sem opazil, da šest od desetih predstav prihaja iz nacionalnih gledališč, od tega kar štiri iz centra! Bojim se, da se z neodvisno sceno dogaja nekaj hudega oz. da je ta podatek rezultat finančne krize, ki se drastično kaže na polju kulture. In ko se začnejo zmanjševati subvencije, je povsod pravilo tako, da najprej nastrada kultura, znotraj nje pa neodvisna scena.

Boste prihodnje leto spet z nami?

Z obzirom na trenutno pozicijo producenta v Drami splitskega HNK in z obzirom na to, da že v tej sezoni organiziram izmenjavo predstav splitskega gledališča s slovenskim, je moj povratek v Maribor zelo verjeten. Prizadevam si, da bi tovrstne izmenjave postale stalnica, in Borštnikovo srečanje je za dogovore o izmenjavah in za spoznavanje s slovenskim gledališčem idealen prostor. 

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Sprašuje: Anja Bunderla, 19. 11. 2007
Intervju z Antonom Bogovom: Ko te išče princ
Anja Bunderla, SiGledal, 6. 4. 2013
»Kar me zanima, je dobra predstava«
Anja Bunderla, SiGledal, 20. 12. 2013
Začaranost z dramaturgijo ali Eva Kraševec