ŽŽ, 23. 10. 2013

Dnevniški zapis

Mi smo gledališče ali Žan Žveplan bluzi o ničemer

Foto: Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

Isto mesto, isti festival, isti ljudje, ampak vse se zdi drugače. Zdaj smo starejši, modrejši in od nas se pričakuje bistveno več. Ne razumite narobe, se ne pritožujem – to sem si izbral in to hočem početi. Ugotavljam le, da z leti postaja več stvari samoumevnih in da se vse preredko vprašam, kaj dejansko počnem in zakaj. Sem tu, ker moram biti? Ker hočem? Ker se mi zdi nujno za mojo izobrazbo? Sem tu zaradi dobrih žurk in poceni pijače? Morda pa razlog ni pomemben in je že samo dejstvo, da sem tu, da smo tu, dovolj.

Združuje nas gledališče – ker ga imamo radi in ker nam je vsakič znova ventil umetniškega izražanja. Seciramo ga. Ga poustvarjamo po svoje in sledimo vzgibom, ki nas vodijo po tej poti. Je nerešljiva uganka, ki ji jo rešuje vsak zase in koplje po njenih skrivnostih. Borštnikovo srečanje nam omogoča, da to svoje iskanje poglobimo in najdemo delčke smisla v skupnem izkustvu uprizoritev.

Dnevi se zlivajo drug v drugega, festival dobi življenje zase, jaz pa se sprašujem, kaj od tega se bom dejansko spomnil čez leto dni, ko bom zagotovo spet sedel na klopci v nekem parku, mogoče na drugem koncu sveta, in premleval pravkar doživeto. Predstave se me dotaknejo, nekatere bolj, druge manj. Včasih me celo povlečejo v svoj unikaten in začasen svet. Me prevzamejo in spremenijo, tudi če le za bežen trenutek. V glavi jih analiziram, o njih razglabljam in se skušam nekaj naučiti. Karkoli. Vendar me bo to slej kot prej zapustilo. Mogoče že jutri. Spomini, ki bodo ostali, so tisti, ki jih ustvarim z vami. S prijatelji, ki so ob meni že od pričetka dogodivščine, ki ji rečemo AGRFT, do tistih, ki vas srečam na cesti, na kavi ob reki ali pa zvečer na kozarcu piva.

Zame je festival toliko več kot le predstave, več kot to, kdo bo nagrajen in komu bomo ploskali, ko se zagrnejo zavese. Zame smo festival mi. Tisti, ki nestrpno čakamo, da se lahko prerinemo na uprizoritve, tisti, ki se znamo na smrt skregati o svojih prepričanjih o teatru in se že trenutek kasneje smejati o kdo-ve-čem. Mi, ki nam je gledališče dom in služba in zatočišče pred nevihto. Srhljivo mi je pomisliti, da bomo nekoč mi tisti na odru ter za njim in bo nekdo drug pisal o utripu dogodka, ki stoji na naših nogah. Zlahka bi mislil, da je Borštnik del naše zgodbe, ampak v resnici smo za kratek čas mi del njegove.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?