AB, 25. 10. 2013

Zaključek nizozemskega fokusa

V sredo se je na Prvem odru Prve gimnazije zaključil nizozemski fokus, na katerem smo se lahko pobliže seznanili s sodobno nizozemsko dramatiko ter tudi s sodobnim nizozemskim gledališčem.

Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

V okviru izdane antologije sodobne nizozemske dramatike smo bili priča štirim bralnim uprizoritvam sodobnih dramskih besedil, kot zadnji pa se je v sredo predstavil sicer odstotni Peer Wittenbols z delom Četrti rajh.

Besedilo sooči tri različne skupine ljudi, ki si v svojem bistvu, prepričanju nasprotujejo. Osnovni zaplet se suče okoli hiše v nekem neznanem okolju, v t. i. četrtem rajhu, ki jo želi zavzeti skupina šamanov, ki prisega na totalno svobodo, ob tem pa trči v mir, ki si ga v tem prostoru ustvarita dva para, vsak s svojo lastno vizijo, ki temelji na točno določenih pravilih. Besedilu je bilo (spet) bogato v besedi, po drugi strani pa pripoveduje o posameznikovem pobegu v utopičen svet, za katerega upa, da bi ga lahko rešil. Bralni uprizoritvi je sledil pogovor, ki je v trku različnih interpretativnih možnosti, razširil spekter razumevanja, ki ga zamejuje vezanost na določen kulturni prostor.

Po krajši pavzi je sledilo predavanje o nizozemskem gledališkem sistemu, ki ga je izvajal Niek vom Bruch.

Ključne točke, zaradi katerih si je nizozemsko gledališče po drugi svetovni, predvsem pa po letu 1968, uspelo zagotoviti precej stabilno podporo s strani vlade, se skrivajo v njegovi kvaliteti, umetnosti kot splošnemu dobrobitu ter umetnosti kot prispevku k širjenju kulture. Umetnost so smatrali za pomembno iz izobraževalnim razlogov, ekonomskih (turizem ipd.) ter zaradi prispevka v smislu družbene dejavnosti. Za gledališča na Nizozemskem je značilno, da gre za privatna podjetja (ne poznajo nacionalnih gledališč), ki so v svojem bistvu neprofitne organizacije, politika pa se v njihovo umetniško delo ne sme vmešavati. Vsako tovrstno podjetje ima svoj odbor, ki je odgovoren za njegovo aktivno kontinuirano delovanje. Vsaka štiri leta se gledališka podjetja prijavljajo na razpis za dodelitev sredstev, ki se jim podeljujejo na podlagi uspešno izdelanega programa. Komisije, sestavljene striktno iz ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, nato svetujejo, komu dodeliti denar. Da ne pride do konflikta interesov, so pravila strogo določena. Nizozemci za razliko od Slovencev ločujejo med gledališkimi podjetji oz. skupinami in prizorišči, ki uprizoritve gostijo. To pomeni, da skupine v večini primerov nimajo fiksne gledališke hiše ter imajo turneje po različnih gledališčih v državi. Sama prizorišča pa ponujajo raznovrsten repertorar, s katerim pokrivajo različne tipe umetnosti. Skozi čas je tak sistem spodbudil nastanek vedno več manjših gledališč, ki so z lobiranjem uspela priti v sistem financiranja, ki je vsako leto postajal širši. V zadnjih desetih letih pa je z naraščanjem nestabilnosti in političnega populizma in v želji po politično podporo s strani javnosti, prišlo do vse večjih zahtev po legimatizaciji porabe javnega denarja v umetniške namene. S finančno krizo in novo desničarsko vlado je prišlo do grozovitih finančnih rezov v kulturnem sektorju, ki so bili neprimerno višji od ostalih. Na reze so politiki populistično odgovorjali, da je umetnost sicer pomembna, ampak je zato še ni potrebno financirati iz javnih skladov. In še, da je financiranje umetnosti zgolj subvencioniranje levičarskih hobijev. Danes se enormni rezi čutijo v izginotju mnogih institucij, podjetij, produkcijskih hiš ter v naraščajočem prepadu med večjimi podjetji ter neodvisno sceno. Zavedanje o lastnem padcu pred politično srenjo je posredno bilo tudi zavedanje o neuspehu pred javnostjo, iz katerega je potem vzniknilo naslednje vprašanje: Kako se odzvati na to, da te javnost očitno noče? Kakšne in kje so potem možnosti za razvoj in za nadarjene mlade? Menjava vlade in nastop novega ministra, s tem pa nova prizadevanja za različne sheme, s katerim bi se pomagalo mladim režiserjem in s pomočjo katerih bi se ponovno povezali producenti, prizorišča in gledališki ustvarjalci, nakazujejo smer, ki, upajmo, vodi k svetlejši prihodnosti. Ob vsem tem pa je pomembno poudariti dejstvo, da se nizozemska umetniška srenja zaveda izgube podpore s strani ljudstva in je zato tudi vzpostavila projekt pod naslovom ‘Value to Society’, s katerim želi najti razloge, zakaj je temu tako.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

Povezani dogodki

Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013
Ali Madonna hodi v gledališče?
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
AB, 25. 10. 2013
Knjige na FBS: Tretji dan