Viktorija Aleksovska, 26. 10. 2013

Ali Madonna hodi v gledališče?

Mnogokrat se vprašam, kdo so ljudje, ki obiskujejo predstave.

Foto: Matej Kristovič, Boštjan Lah / Festival Borštnikovo srečanje

Ali so to ustvarjalci takšnih in drugačnih umetnosti? Ali so ti obiskovalci filozofi, ki iščejo globljo resnico? Ali so to drzneži, ki hrepenijo po novih izzivih? So to morda damice in gospodiči, ki pridejo pokazat nov krznen plašč in novo obleko iz zadnje Armanijeve kolekcije jesen/zima? Lahko bi bili tudi študentje, ki si enkrat na mesec namesto torkovega žura privoščijo ogled predstave. Morebiti se prikažejo slavni (oz. »slavni«) ljudje, ker si lahko v svojem zvezdniškem življenju utrgajo dve uri za gledališče?

Vsekakor drži, da gledališče že veliko stoletij velja za statusni simbol. Včasih so v gledališče hodili izobraženi, prefinjeni ljudje, tako rekoč elita družbe, vsak, ki je nekaj veljal ali pa je imel namero postati eden od veljakov. Vendar kdo se skriva za uglajeno smetano družbe? Kdo je gospa pod krznenim plaščem? Mar drži, da se nekateri pridejo pokazat v gledališče? Ali lahko pridemo na predstavo zgolj iz potrebe po užitku, po kulturnem izpopolnjenju? Ali sploh lahko vsak začuti to potrebo?

Najbrž ne morem mimo razlage glede naslova tega prispevka. Madonna je recimo ikona sveta slave, vrhunska umetnica pop glasbe, legenda modernega sveta. Sprašujem se, ali ona kot umetnica začuti potrebo po kulturni izpopolnitvi v teatru. Spremlja programe in repertoarje, ali kdaj izkoristi vstopnice in vabila, ki ji jih (predvidevam) pošilja ogromno gledališč? Bi se Madonna ali kateri koli njen podpodpodpodložnik odzval na vabilo Borštnikovega festivala?

V štirih letih sodelovanja pri Festivalu sem izkusila kar nekaj stvari, dobrih in slabih. Spoznala sem veliko ljudi, več dobrih kot slabih. Videla sem veliko predstav, zelo malo slabih. Dobila sem vtise in ustvarila sem si obrise o gledališki umetnosti, skoraj vsi so dobri. Kar pa je najpomembnejše: na plamen zaljubljenosti v gledališče sem dolila znatno količino olja, kar štejem za največji izkupiček in zaključek sodelovanja. Če bom kdaj spoznala Madonno, obljubim, da bom malo olja poškropila tudi na njen plamenček.

***

Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.

Povezave:

FBS

Povezani dogodki

Sara Korošec, 26. 10. 2013
Umetnost in izobraževanje
Ana Lorger, 26. 10. 2013
Dnevnik
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Smo kot velika sadna solata.«
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Vsako leto sem videl nekaj izjemnega.«
Rok Andres, 19. 10. 2013
Zakaj Festival spričo teh časov?
Alenka Mrakovčić, 19. 10. 2013
Dvojina za tri pare in štiri plesalke
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
V znamenju barv
Nina Zupančič, 21. 10. 2013
Also sprach Cage
KiM, 22. 10. 2013
Ko golota postane klasika
Sara Korošec, 22. 10. 2013
Kulturne migracije in centralizacija
Iza Strehar, 23. 10. 2013
Od kje izvira potreba po umetnosti?
ŽŽ, 23. 10. 2013
Dnevniški zapis
Sandi Jesenik, 26. 10. 2013
Preživeti in živeti z odrsko umetnostjo
Rok Andres, Nina Zupančič, 26. 10. 2013
»Imate izjemno močno kulturo.«
Viktorija Aleksovska, 21. 10. 2011
Sladko-kislo življenje
Viktorija Aleksovska, 18. 10. 2011
Drama in dramatika v besedah
Viktorija Aleksovska, 19. 10. 2012
Predstavitev knjig