Lutkovna gledališča iz Slovenije, posebno Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor, so hrvaškim in zagrebškim lutkarjem že nekaj časa eno od pomembnih oken v sodobno lutkarstvo. Zato so njihove visokokakovostne uprizoritve na našem največjem lutkarskem festivalu, Mednarodnem festivalu lutkovnih gledališč – PIF, praviloma pod posebnim povečevalnim steklom poznavalcev in sladokuscev. Letošnji, jubilejni 50. PIF je gostil dve slovenski uprizoritvi: Nekje drugje Lutkovnega gledališča Ljubljana in Sanje o zvezdi Lutkovnega gledališča Maribor. Preden se posvetimo Ljubljančanom, majhna digresija – v žarišču obeh predstav je tema, ki jo hrvaška lutkovna in otroška gledališča zaobidejo v precejšnjem loku – smrt. Medtem ko se naše predstave še zmeraj – vsaka čast izjemam – ukvarjajo z univerzalnimi otroškimi temami, povedanimi skozi iste pravljice, slovenski kolegi zelo premišljeno soočajo mlade gledalce z nečim, kar je povsod okoli njih in k čemur otroci v svojih nežnih letih pristopajo veliko manj tragično, kot si mislimo. Dokaz za to sta omenjeni uprizoritvi. Diskretno je upati, da smrt ne bo postala hit tema (med gledanjem zadnjih gostovanj na Hrvaškem in na PIF-u je o smrti spregovorila tudi Račka, Smrt in tulipan, kar tvori že kar celo skupino tovrstnih uprizoritev), ker bo, kot je to pri hitih običajno, izginila premišljenost. No, pustimo trende in se posvetimo Ljubljančanom.
Za razliko od Račke in Sna o zvezdi (o čemer bo več povedanega v naslednji kritiki), predstava Nekje drugje ni predstava o smrti, ampak je smrt zastrašujoča in neizogibna posledica njene teme. Avtorji predstave Zala Dobovšek, Nina Šorak, Tin Grabnar, pa tudi režiser in Asja Kahrimanović Babnik, izvirna izvajalka, so zgodbo oblikovali okoli še ene mračne teme – vojne. In medtem ko je smrt neizogibna in ji ne moremo pobegniti (smrt je sestavni del življenja, kakor je življenje sestavni del smrti), je vojna naša lastna izmišljija, v kateri se veliki kregajo zaradi svojih (malih) razlogov in ciljev, medtem ko mali človek trpi in umira brez vsakršnega razloga. V središču zgodbe je deklica, ki sedi za klopjo neke neznane šole, mesta, države in pripoveduje svojo zgodbo o lepoti otroštva in prijateljstvu s psom, ki jo nenadoma prekine vojna. Vojna, nejasna in nerazumljiva, mračna in mogočna, vojna, v kateri mala junakinja ključno bitko bije za lastni park kot zadnji košček otroštva.
Medtem ko gradi zgodbo, deklica mizo prevrne v šolsko tablo oziroma v prostor otroštva in vojne. Ta plošča ni le statična površina, ki kliče po kredi, ampak magični prostor, v katerem oživijo dekličine risbe, prostor, ki postaja njena notranjost, njeno nekdanje življenje.
Ključen je tisti izvedbeni trenutek predstave, v katerem narisani psiček s pomočjo odlične stop animacije oživi (avtor likovne podobe Matija Medved, stop motion animacija Matija Medved in Lea Vučko, svetovalec za animacijo Kolja Saksida). V tem trenutku postane mogoče karkoli, tudi to, da brezbrižno otroštvo kot življenjska pravica vsakega otroka enostavno izgine.
S tem ko je režiser Tin Grabnar prenesel vizualno plast predstave na oživelo interaktivno ploščo, je ustvaril učinek presenečenja in zelo hvaležen prostor za spremljanje zgodbe. Plošča je obenem omogočila zelo lepe intermedialne igre in pretapljanja animirane vojaške obleke in resnične glave ... s čimer sta dvodimenzionalna dogodka močno zasekala v stvarnost, se vmešala vanjo, obenem pa (nekdanjo) resničnost potegnila vase. Na ta način so se porušile ograje med gledališčem in gledališčem v gledališču, zgodba pa, oziroma vojna, je postala scenska stvarnost, ki se s preskakovanjem plasti fikcije nevarno približa resnični resničnosti. Kako zelo sta zgodba in predstava prišli do gledalcev, je pokazal najprepričljivejši prizor predstave – akcija osvobajanja parka, v kateri je po nekaj granatah psiček obležal. Brez verbalnega komentarja pripovedovalke, samo ob solzah, ki so iz spužve tekle po plošči. Poleg tega, da je izvedbeni medij v njej odlično izkoriščen, je scena na silno prepričljiv način pokazala na premišljen odnos avtorjev predstave do gledalcev – ključni in najbolj dramatični trenutki, zaviti v poetiko, se otrokom ponujajo brez podučevanja, kazanja in dodatnega pojasnjevanja.
Izvajalka Ajda Toman je bila zelo sugestivna vso predstavo, zanesljivo in prefinjeno je vodila zgodbo, z otroško mehkobo in nedolžnostjo giba in pripovedovanja je prepričljivo oblikovala globoko žalostno deklico, ki ji je zunanji svet prekinil otroštvo, vendar je ni zlomil, pač pa razočaral. Deklica povzema svojo mračno življenjsko zgodbo in obrača list proti novim, srečnim epizodam. Dodatno jo je fizično pomanjšala zelo lepo rešena povečana scena, ki jo podpisujejo Sandra Birjukov, Marjetka Valjavec, Iztok Bobič, Zoran Srdič, Polona Černe, Uroš Mehle, Matija Medved in Boštjan Čadež. Sara Smrajc Žnidaršič se je s kostumom uspešno prilagodila temi, skoraj čutno atmosfero vojne in otožnosti pa je z glasbo oblikoval Mitja Vrhovnik Smrekar.
Čeprav je imela prva izvedba predstave na PIF-u nekaj tehničnih težav, kot je občasna nesinhronost med kredo in animacijo, to niti malo ni pokvarilo odličnega vtisa. Predstava nas je navdušila na vseh ravneh – od izbora mračne, a otrokom in odraslim zelo pomembne teme prek pametnega pristopa k njej do zelo prepričljivega in kreativnega izvedbenega izraza. Izraza, ki potrjuje, da se lutkarstvo in animacija ne smeta zakopati v tradicionalne tehnike, ampak se morata (tudi) prepustiti novim tehnologijam, ki jima v povezavi s kreativnostjo ponujajo brezmejne možnosti širjenja in razvijanja. Lutkarstvo in gledališče pa sta ali bi morala biti – prostor brezmejne kreativne in izvedbene svobode.
***
V sezoni 2017/2018 na SiGledal gostimo hrvaškega kritika Igorja Tretinjaka, ki pravi, da ima zelo rad slovensko gledališče, še posebej lutkovno, in da je pisanje za portal SiGledal zanj najboljši način, da slovenske lutkovne predstave še bolj intenzivno spremlja. Je tudi asistent na programu za lutkarstvo Oddelka za gledališko umetnost na Umetniški akademiji v Osijeku. Gledališke kritike in teatrološke tekste objavlja od leta 2008 v kulturnih in strokovnih časopisih, publikacijah in na spletnih portalih Vijenac, Hrvatsko glumište, Književnost i dijete, Niti, Artos, tportal.hr, kazaliste.hr in drugih. Je pobudnik in glavni urednik spletnega portala o gledališču kritkaz.com in glavni urednik spletnega časopisa Umetniške akademije v Osijeku Artos. Avtor monografske študije Fenomen Pinklec – od rituala do igre; 30 let Gledališke družine Pinkler (2017). Član Hrvaškega društva gledaliških kritikov in teatrologov, hrvaškega centra UNIMA in umetniškega sveta Mednarodnega festivala lutkovnega gledališča – PIF.