Iliada je pratemelj in izvor Evrope. Je njen začetek. Njeno prvo seme, njeno prapočelo, njen nizki start in visoki cilj. Iliada je prvi ep Evrope, je praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV. Iliada je temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh. Iliada je muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije. A Iliada je del vseh nas. Vsi poznamo Zevsa in Hero, vsi Ateno in Aresa, vsi lepo Heleno in Parisa, Agamemnona in Menelaja, vsi Ahila in Patrokla. Zakaj torej je Iliada, to preobsežno in tolikokrat vsiljeno megadelo, tako globoko vtkana v civilizacijo Evrope? Od kod fascinacija sodobnega človeka nad prastaro zgodbo, od kod čudenje nad navidez že zdavnaj izumrlim junaškim, heroično ljubezenskim, velikopotezno usodnim?
In kako je mogoče, da je to veliko, skoraj božansko literarno delo postalo kanon, dogma, skoraj zakon in vzor vsega nasledniškega, ko pa je vsebina Iliade ena sama medčloveška klavnica? Ko pa so temeljni vzgibi protagonistov skoraj samo zavist, pohlep, poželenje, maščevanje, gon po ponižanju, razčlovečenju, ubijanju? In kje so današnji junaki, ki bi jih bilo mogoče primerjati s tistimi starimi? Brad Pitt kot Ahil? Je sploh čas za junake in junaštva? Ali se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje?
A Iliada je del vseh nas. In ali je sploh mogoče, da bi se skupnost, ki ji rečemo država, ne utemeljevala v krvi? Da ne bi obstajali na račun drugega? Da ne bi jaz, Jernej, živel na račun drugega? Ali ni vsaka oblika kolektivizacije nevarna? In spet: nikdar nisem sam, ne v gledališču ne v življenju. Brez dvoma: Iliada je del vseh nas.
Jernej Lorenci
