Kako je dramatizacija oziroma predstava ujela Homerjevega duha oziroma duha epa, ki pripoveduje o vojni med Trojanci in Grki?

Ali ga je ujela, še nisem povsem prepričan, ga pa skuša ujeti na različne načine. Zelo pomemben del je beseda, govor je ritmiziran in iz tega kot logična posledica tudi razni načini muziciranja. Po eni strani smo skušali napraviti nek nov ritual, malo tudi po principih grške tragedije. Upamo na močno doživetje, če bi rekel katarzo, bi bilo zelo pretenciozno. Na drugi strani je fizičnost: iskanje neke znakovne, simbolne, pa vendar intenzivne govorice, to je znotraj polja fizičnega. In seveda vzbuditi imaginacijo. Ogromno stvari se zgodi pravzaprav v gledalcu. Mi na nek način dajemo priložnosti za to, da se lahko zgodi v gledalcu, da gledalec to zagleda. Ne skušamo ilustrirati, ampak vzpodbuditi imaginacijo.

Besedilo razkriva občečloveške teme - politiko, nasilje, ljubezen, maščevanje, smrt. Ste katero še posebej izpostavili?

Smrt, seveda. Nujen, bistven del. Pa hkrati to, kar je v meni, da lahko konstituiram samega sebe šele preko uničevanja drugega. Skratka: jaz sem, ali pa jaz sem velik, jaz sem znamenit, jaz sem nesmrten šele na račun drugega ali drugih. To je nek temeljni človeški mehanizem in bolj kot sem pohlepen, samovšečen, ambiciozen in tako dalje, več je seveda teh žrtev.

Strukturo uprizoritve ste odkrivali skupaj z igralci, gre za predstavo v procesu. Kaj ste odkrili, v kolikšni meri ste jim sledili?

Zmeraj sledim vsemu, skušam ničesar ne preslišati. Najlepše stvari se zgodijo točno na ta način. Skratka, ustvariti pogoje za to, da je čisto vsak, ki dela to predstavo, njen ustvarjalni del. Ne maram igralcev, ki čakajo na zapovedi režiserja. Želim ustvariti prostor za to, da se lahko stvari dogajajo, da vznikajo iz kogarkoli kadarkoli, da nihče ne čuti, da nečesa ne sme, da nikogar ni sram, da nič ni narobe, da je vse v redu, ker je morda vse uporabno. Nikoli ne vemo, kje se skriva ključ do prizora, do dramske osebe, situacije, česarkoli, kar predstava potrebuje. Da je čim bolj odprto. Velika je razlika, ali pride neka ideja od zunaj, recimo z moje strani, ali se rodi v igralcu. Če je njegova, je precej večja možnost, da jo bo živel scela, organsko.

Kaj pa glasba, ki ima v vaših predstavah vedno pomembno vlogo? V antiki je bila običajna spremljevalka epske poezije. Kako bo zvenela? Se je njen avtor približal zvoku katerega od značilnih instrumentov stare Grčije, kot so bili lira, kithara, avlos? Na fotografijah z vaje je harfa.

Harfa in še nekaj, a tega ne bom povedal. Glasba je raznolika, šli smo malce v preteklost, pa v etno, hkrati pa tudi še kam drugam. Tako da se razpira precej široko polje muzik, ki jih uporablja predstava. V povezavi z besedilom ali situacijo, pač odvisno, kaj, katero moč, katero strast potrebuje posamični prizor.

Če je Iliada eden od literarnih temeljev antike, iz katere je izšla evropska civilizacija, kje je Evropa danes? Kakšno vojno trenutno bije?

Bije vojno sama s sabo. Še zmeraj močnejši, večji tlačijo manjše. Ta vojna je zdaj na prvi pogled manj kruta, bolj vprašanje ekonomije; ustvariti čim več deprivilegiranih, nemočnih, šibkih, teh, ki si ne upajo povzdigniti glasov, kar seveda dolgoročno nikoli ni dobro. Nasprotno - vodi v katastrofo, ker potem bomo potrebovali močne voditelje, močni voditelji pa so najbolj nevarni.

Hkrati pa po mojem mnenju bije neko čudno vojno z ZDA: ne postavi se, ne spoštuje svoje tradicije ali dela tradicije, ki jo je utemeljil kot prostor demokracije, civiliziranosti, kulture in umetnosti. Bije panično vojno z Azijo, ki je na ta način ne bo nikoli dobila. Namesto da bi se zavedala svoje neskončno bogate zgodovine, umetnosti, kulture, nekih temeljnih vrednot, bolj in bolj skuša tekmovati na način, ki ni povsem naš ali ni nujno, da je naš. In ustvarja te fantazmatične vojne z islamom, kar je čista katastrofa. Dosti bitk bije. Najhujša pa je njena notranja bitka, ker se sama ne more zmeniti, kaj točno je in kaj bi rada.

Malo za šalo, malo zares: smo res ženske povod za vse vojne?

Seveda ne za vse, verjamem pa v nekaj: zelo malo je potrebno za to, da se lahko sproži nekaj velikega in vsi, ki smo nezadovoljni in nezadovoljeni, iščemo pol zunaj sebe in zunaj nekega odnosa. Seveda pa je ženska zmeraj zelo zelo priročen izgovor za karkoli in v tem smislu na žalost še vedno živimo nek zajeban patriarhat in še nismo evoluirali, kar se tiče spolov.

Kot režiser ste trenutno izredno ustvarjalni in uspešni, temu pritrjujejo številne nagrade. Vam te lovorike dajejo zagona za naprej ali so vam kdaj tudi v breme?

Zmeraj oboje hkrati. Seveda sem vesel, to je moj hibris, hkrati pa je tudi breme, ki ga ne maram in ki me na nek način frustrira. Ne maram pričakovanj. Sam za nobeno predstavo ne vem, kakšna bo, ko jo začnem delati. Rojeva se iz sebe, iz ljudi, s katerimi jo delam. In nimam pojma, potem pa imam občutek, da bi nekaj že moral vedeti, sili me v nekaj, kar nisem, v kar ne verjamem, kar me na nek način žali. Raje bi bil tak, da nihče ne bi vedel zame.

Glede na to, da ste v zadnjih letih nanizali več odmevnih predstav, bi lahko sklepali, da ste trenutno na vrhuncu? Ali če obrnem vprašanje: v kakšni formi ste ta hip? Koliko vas je Iliada kot gledališki projekt leta, kakor ga napovedujejo, izčrpala?

Zdaj sem strahovito izčrpan in mi je grozno govoriti karkoli. To se bo videlo kasneje. Predstave še ni, jo še delamo. Vsaka vaja je svet in posvečen čas. Tako da ne morem reči ničesar določnega. To je še zmeraj del procesa. In tudi utrujenost bo sestavljena brez dvoma tudi iz neke luknje, postpremierske depresije, kot temu rečemo.

Kako pa takšen tempo režiranja usklajujete z delom predavatelja in zasebnim življenjem?

Zelo težko, ker so projekt spremljale nesreče, vse je bilo zelo intenzivno in v tako kratkem času, potrebno je bilo narediti veliko novega. Družina me zadnja dva tedna sploh ne vidi in tudi delo s študenti trpi. Se bom odkupil, absolutno.

In kaj še skrivate v rokavu? Katerih tekstov bi se s svojo prepoznavno poetiko in filozofskim pristopom še radi lotili?

Nimam pojma. Kar nekaj projektov imam že dogovorjenih. Ne vem, boste videli, ko bodo.

Ker vaše predstave gostujejo tudi zunaj meja, prav tako so jih videli tuji selektorji Borštnikovega srečanja, se morda dogovarjate, da bi režirali v tujini?

So neki, a zelo začetni pogovori. Po bivši Jugoslaviji da, v igri so tudi druge možnosti, a ni še nič dogovorjenega, zato ne morem reči ničesar.