«Cankarjevo besedilo je odigrano skoraj v celoti, nekateri poudarki /…/ pa so postavljeni v drugačno, dialektično luč,« je ob načinu uprizoritve svoje komentirane izdaje Cankarjevih Hlapcev dejal Matjaž Berger.
A žal dobesedna verbalizacija celote besedila na odru ni tudi jamstvo za njegovo dejansko odrsko »oživitev,« koncept hlapčevstva pa bolj kakor tekstualni pudarki in njihova »dialektična« osvetlitev z didaktično-nazornimi citati, celotna postavitev (nehote) performativno uprizori na lastnem telesu.
Dialektika med gospodarjem in hlapcem, osrednja tema Cankarjevega besedila, se prenese na razmerje med uprizoritvijo in tekstom ali med različnimi teksti Bergerjeve uprizoritve. V grobem smislu, ki ga nakazuje že naslov, lahko uprizoritveni tekst predstave ločimo na Cankarjevo dramsko besedilo in njegov komentar, ki sestoji iz citatov Hegla, Althusserja, Boietieja, Koje-jeva, Pascala; ter performansov Marine Abramovič in NSK. A že med tema ravnema je močno nesorazmerje – čeprav gre pričakovati, da bo občinstvu bolj domač filozofski imaginarij nekaterih citiranih mislecev, kot radikalni performansi Marine Abramovič, so ravno teoretski citati podani skrajno nazorno, didaktično in že kar banalno– poleg zapisov v gledaliških listih, jih na odru ob spremljavi močnejše glasbe in videoprojekcij portretov filozofov z napisi imen, ter feng shui koreografije, recitirata igralca. Medtem pa sodobno-umetniški citati ostajajo na ravni vizualne aluzije, ki ob neprepoznanju delujejo kot zgolj nemotivirana estetska dekoracija.
Citati so sicer ustrezno izbrani; a zaradi neuravnovešenosti v podajanju do občinstva morda pride zgolj nenehno pozvanjanje problema hlapčevstva (slovenskega naroda), in ne toliko emancipatorni klic k absolutni svobodi duha in umetnosti, ki ga utelešata Marina Abramovič in NSK. K temu pripomore tudi na trenutke ekspresionistična igra Jermana (Primož Pirnat; morda edina slogovna nenavadnost v okviru tipično »bergerjevske« postavitve), ki v Cankarjevem tekstu izrazito podčrta vsem znane narodobudne citate (»Narod si bo pisal sodbo sam…«), kar prispeva k nenehnemu reproduciranju prešernovske strukture slovenskega naroda (po Pirjevcu) – strukture utemeljevanja nacionalne identitete na literaturi, ki je nehote posrkala tudi Cankarja. Čeprav se je režiser po lastnih besedah hotel temu izogniti, se zdi, da je Cankarja in slovenski narod ponovno zapletel v hlapčevanje tej strukturi.
Cankar pa je v Bergerjevi uprizoritvi žal postavljen v vlogo hlapca tudi na ravni razmerja med dramskim tekstom in njegovim komentarjem: opombe »pod črto« se s svojo redundantno nazornostjo in idejno enoznačnostjo razraščajo »nad črto,« glavno besedilo pa pogoltnejo in prežvečeno izpljunejo kot goli primerek za njihovo ponazoritev. A tudi filozofski citati v uprizoritvi niso ultimativni gospodar – to vlogo po pričakovanju prevzame - spektakel.
Parodični citat performansa Marine Abramovič Art must be beautiful v prizoru estetiziranega mučenja Jermana z istoimenskim »krvavim« napisom na prsih, pravzaprav (nehote) učinkuje kot parodija same Bergerjeve uprizoritve. Če je performerka z vztrajnim razčesavanjem dolgih las ob ponavljanju naslovnega stavka problematizirala estetsko ideologijo umetnosti s spremembo lastnega telesa v (ne nujno lep) umetniški objekt, lahko ugibamo, da želi morda Berger problematizirati tudi tovrstno estetsko paradigmo maličenja lastnega telesa, ki ji njegova neizmerno estetizirana uprizoritev očitno nasprotuje. A Jerman kot mučeniški spomenik deluje bolj kakor zgoščena karikatura uprizoritve, ki s plastenjem spektakelskih vizualnih učinkov, projekcij, nefunkcionalne scenografije, masivne glasbene podlage, stiliziranih kostumov Alana Hranitelja in nefunkcionalnih plesnih gibov, postavlja spomenik množični in tržno večinoma uspešni ideologiji spektakla, absolutnemu gospodarju uprizoritve.
Tudi zaključni citat Althusserja, ki problematizira šolstvo kot ideološki aparat države, bi lahko brali kot nehoteno problematizacijo Bergerjeve didaktične uprizoritvene strategije, ki s prekomerno nazornostjo želi občinstvo interpelirati v hlapce, ki se lastnemu hlapčevstvu po tem razsvetljenju odpovejo. Žal pa lahko ob že osvojenem znanju tovrstne metode »privlačnega« učenja delujejo odbijajoče in vsiljivo. Naposled nismo vsi hlapci, ki bi bili pripravljeni slediti šolskemu učitelju - ali režiserju.