V enem od prvih zapisov sem zgodbe Šaljivih in ljubezenskih slik al fresco razporedila tudi po utrganosti, od bolj realnih do skrajno grotesknih. V izboru naših šestnajstih zgodb tistih najbolj utrganih v bistvu več ni, saj sva jih z Maretom že na začetku izločila. Zakaj? Ker so izhajale iz realne osnove, jasnih dialogov, stvarnih situacij in delovale odtrgano le na nivoju hitre domislice, v samem občutku pa niso dosegale tega, kar so besedno sporočale. Za ponazoritev: Ena od teh utrganih zgodb (Kastracijski problem) se je na primer odvijala na terapiji, kjer je pacientka tarnala nad svojim odnosom z moškimi, terapevtka pa ji je v usta polagala besede spoznanja, veliko citirala Freuda in zaključila, da ji manjka falus. V zadnjih treh replikah je terapevtka povedala, da je imela tudi sama podobno težavo, ki jo je brezhibno odpravila s tem, da so ji moški falus operativno prišili. 

Ostale so torej tiste manj utrgane zgodbe, ki so zato bolj konsistentne in manj nadobudne, in če jim odvzamemo še tiste presenetljive obrate na koncu, ki se iz ene v drugo ponavljajo, postanejo puste kot nezačinjeno meso.
Velikokrat smo se zato na vaji spraševali, kje je avtorju spodletelo? Kaj je tisto več, kar je hotel povedati, pa mu ni uspelo oziroma mi ne preberemo, ne dojamemo? Ali so te zgodbe groteske? Kako jih igrati?

In tistega petka se nam je vsem naenkrat nekako posvetilo ... Če sem jaz prej verjela, da je vsaka zgodba sama po sebi vrhunec nekega odnosa in pride resno na oder v vsem svojem žaru, mi je postalo jasno, da gre le za en cikel preigravanja neskončnih vzorcev in zgodba brezsramno pride na oder v zadnjih vzdihljajih. Konec tako že poraja nov začetek, ki spet diši po koncu, čas je zgolj občutek stalnega spreminjanja in v tej duhovni krizi, ki brez vsakega absoluta skrene z ustaljenih tirnic, profanizira vse pred seboj in lahkotno preigrava narobe svet, ima korenine groteska. Ob tem se lahko čisto po Bahtinovo smejemo sebi in vsem naokrog, afirmativno prikimavamo življenju ali pa nas čisto po Kayserju spreletava srh in obliva zona strašljivega smeha.

In tako so se dane situacije same po sebi razpršile, svojevoljno zafantazirale, čustva pa še pomnožila v neskončne možnosti. In zato ni več dovolj, da sta dve starki iz zgodbe Dober dan, gospod doktor le nemočni starki, ampak sta druga drugi ogledalo in se zrcalita kot grdi, osamljeni, prestrašeni, zlobni. In zato ni več dovolj, da sta Ona in On v zgodbi Nedelja zjutraj nezadovoljna zakonca v postelji, ampak sta ljubček in ljubica, ki se boleče provocirata na smrt. In zato ni več dovolj, da sta Ona in On v zgodbi Zakonske težave nezadovoljna zakonca v postelji, ampak sta kar malo gnusna ljubček in ljubica, ki se igrata najbolj perverzne igrice. In zato ni več dovolj, da se v zgodbi Vprašanje časti razkrije, kdo je s kom, ampak deluje nastala situacija kot peklenski načrt zdaj enega, zdaj drugega akterja. In zato ni več dovolj, da sta Mac in Joe v zgodbi Ljubezensko pismo Mary vojaka na fronti, ampak sta obsedenca z videoigricami. In zato ni več dovolj, da klošarji v zgodbi Denar in ljubezen razpravljajo o denarju, ampak se gredo nek klošart in ustanovijo bend z delavnim naslovom Med-Zwischen-Honey. Prav tako kot ni več dovolj, da se naslajamo ob plastičnem pogledu Miše Molk, ampak se skupaj z njeno lepo hčerjo zazrimo v gube njenega ogledala starosti.

Naša prva, malce začudena publika
Maruša je od bridkega spoznanja za en teden z virozo ostala doma v postelji, Anže pa je imel težave z želodčno kislino. Preživeli vsi.

Naslednji zapis bo predbožično miren in sestavljen iz poetičnih avtorjevih didaskalij.

P. s.:
Za pomoč pri delu se zahvaljujem Aleksandru Skazi in njegovemu članku Groteska v literaturi.