Gledališče. Prazen oder. Sedeži, polni gledalcev. Luč ugasne.

V ozadju se sliši Mozartov koncert za violino in orkester, ki morečemu prizoru vliva kanček barve.
Jesensko popoldne se preveša v večer. Pod ulično svetilko se ustavi Ona s starinskim otroškim vozičkom, v katerem prevaža zavoj cap in nekaj velikih kartonov. V tišini prižge cigareto. Prst si pristavi na sence s privzeto kretnjo za norost.
On, grd in slabo oblečen, sedi na klopci in bere časopis. Vstane, bled, iščoč spomine.
Pride natakar, važen mlad frajer z značilno govorico in besen na ves svet. Strmi.
Slišijo se sirene rešilcev.
Oba strmita v strop. Premolk. Oba se zazreta vase, kot bi iskala nekaj že davno izgubljenega. Dolg premolk. Oba spet gledata v prazno. Premolk. Ona vstane in se začne oblačiti. Premolk. On ne odgovori. Ona se usede na posteljo, neutolažljivo joče. Obrne se k njemu. Premolk. On se slači in gleda. Poljubita se protokolarno in hladno. On se zagrabi za trebuh in pade na kolena, naenkrat ves slaboten. Ničesar ne razume. Ona vrže ostanek vžigalice in prižge luč v sobi. Gre na drugo stran in zavpije: »Vojna!« Hrup bomb uduši zadnje besede. On počasi vzame pištolo iz predala nočne omarice in ji nameri v glavo. Slišijo se zadnji zvoki, značilni za konec žalostnega in rutinskega orgazma. Naokrog race in hrup otrok, ki se igrajo. Kozarec, poln samote, počiva na mizi. Se poljubita v slovo.
Spet zatulijo sirene.
Medtem ko galebi spet brezbrižno letijo čez nebo, On gleda proti vratom, skozi katera je odšla z revijo Vogue. Znova začne brati časopis. Skozi odprto okno prodirata mesečina in prometni vrvež. Vstopi moški, visok, lep, obsijan s posebno svetlobo in z angelskim nasmehom na obrazu, in prižge vžigalico. »Made in USA.« Obupano se sprehaja po sobi. Brska po predalih v sobi. Pogovarja se sam s sabo, v monologu brez konca, kakor nekdo, ki je navajen, da je vedno sam. Na omarici vidi kondom in ga pobere. On vstane s postelje in se z vso naglico začne oblačiti. S pestjo udari po ležišču. Ugasneta luč in se uležeta. Nož neizprosno pade na zaljubljeno meso. Govorita v poltemi, osupla, s svojima ranama, dvignjenima v veter zgodovine. Potem se spogledata, poklapana in zmedena, da morata živeti v tako nejunaških časih.
Še naprej se sliši Mozartov koncert za violino in orkester.



P. s.:
To je zgodba didaskalij. Prepisane so iz prizorov, na katerih delamo, in so pomešane, premetane v novo konstelacijo. In tako, kot se prepletejo didaskalije, se v novo sliko spletajo tudi izbrani prizori.