Dramski tekst vsestranskega španskega gledališkega ustvarjalca je razdeljen na 30 kratkih, medsebojno nepovezanih zgodb. Povezuje jih večna tema o odnosih med moškimi in ženskami, ki ne more mimo vprašanja o ljubezni.

Po Čehovih besedah so se odločili nekoliko prirediti tekst na način, da so zgodbe med seboj povezali, šele tik pred premiero pa se je ustvarjalcem vsaj približno razjasnilo, kaj želijo s predstavo povedati. Tega za zdaj ne želijo deliti z občinstvom, saj želijo najprej o tem predebatirati sami, sicer pa jim je s predstavo uspelo doseči nek katarzičen moment, ki naj bi ga gledalec na koncu občutil.

"Zgodba se dogaja v Španiji, gre za nekakšen humor strasti, ne toliko situacije, besede ali morda osebnosti. Prej gre za humor prenapetih in hitrih čustev, ki se iztečejo v dogodke, ki gredo rahlo preko meje in prav zato postanejo komični," je dejal Čeh, ki upa, da bodo takšen učinek vsaj v prvi polovici predstave tudi dosegli.

Od 30 zgodb in 64 vlog, ki so jih ustvarjalci imeli na voljo na začetku in naj bi jih odigrali štirje igralci, so se odločili za potovanje štirih junakov predstave, ki se jim dogajajo ljubezenske ter šaljive slike. Do zadnjega so se ukvarjali s tem, kako zgodbe povezati, je dodala tudi dramaturginja.

"In kot da se ne bi že v večnost razlegalo vprašanje o tem, kaj je ljubezen, se tokrat poraja drugačno vprašanje, kaj ni ljubezen. To pa nas seveda odnese stran od poplave komedij na temo odnosov in nas naplavi na obalo žalostnega vsakdana," je še dodala Nuša Komplet.

Nekatere od 30 zgodb so po njenih besedah res brez potenciala, pogojno duhovite zaradi nenavadnih okoliščin in napisane po znani strukturi s šokantnim preobratom na koncu. Vendar pa so zato nekatere med njimi resnično izjemne in jih lahko izven avtorjevih okvirov postavimo v univerzalen čas in prostor ter jih prepoznamo kot širše zastavljeno problematiko spolov in medsebojnih odnosov.

V predstavi igrajo Maruša Kink, Vesna Vončina, Anže Zevnik in Jernej Čampelj, za kostume sta poskrbeli Branka Pavlič in Lilijana Ban, za scenografijo Marko Turkuš, za glasbo pa skladatelj Branko Rožman.