Nekoč je nek avtor dejal, da se varanje ne izplača, saj da je »položaj smešen, užitek kratek in strošek prevelik«. Toda tako je le v krščanski kulturi. Tomo Križnar v svoji knjigi Nube (poleg genocida, ki se vse bolj razrašča) opisuje, kako so se ženske v tem afriškem plemenu parile z najboljšimi plemenskimi primerki, in to z več moškimi hkrati, med katerimi so bili taki, ki so bili ponosni na to, da ima njihova izbranka otroke tudi z drugimi, saj to pomeni, da so plodni in atletsko grajeni. (Najbrž se je tu pričel rasizem, zaradi katerega je to pleme danes tako preganjano.) Nekatere kulture, na primer v arabskem svetu, dovoljujejo več žena, toda le če jih lahko preživljaš. Stephen Pinker v svoji knjigi Kako deluje um razlaga, da so si krščanski voditelji izmislili enoženstvo, in sicer iz tega razloga, da so vojaki bili potešeni in so se počutili enakovredne družbi ter se v tem pogledu tudi patriotsko borili za svojo domovino. V nasprotnem primeru si revni in neuspešni možje niso mogli privoščiti žene. Še prej, v času nabiralk in lovcev, so možje za ulov in meso lahko dobili žensko naklonjenost in spolne usluge, saj so nabiralke s tem preživljale svoje otroke in sebe; bile so namreč tiste, ki so otroku dajale hrano in mleko.

V našem prostoru je tako: »Če crkne krava sosedu, naj še meni, da ne bo hodil k meni po mleko …« V zvezi z varanjem pa so dvojna merila: »Če jaz varam ženo, ona mene ne sme.« »Moški, ki ima veliko žensk, je Don Juan, ženska pa cipa.« »Nikoli ne priznaj, da varaš; kar ne veš, ne boli!« »Ne lajšaj si vesti s priznanjem prevare!« »Nikoli ne povej možu ali ženi, da ga drug vara, saj s tem tvegaš, da izgubiš prijatelja, nazadnje izpadeš ti hudoben in grd.« Zato mož ali žena zmeraj izvesta zadnja. »Pravi Don Juan spi samo enkrat z isto žensko.« »Moški spi z žensko zgolj iz užitka, in ne iz ljubezni, medtem ko ženska ne more spati z moškim, če ga nima rada.« »Moški spi z žensko, da bi se sprostil, ženska pa ne more spati z moškim, če ni srečna in zadovoljna, se pravi sproščena že v začetku predigre.«

Da, mnogo je pregovorov in gostilniških modrosti. Med njimi naj jih naštejem še nekaj: »Ženo imam rad, drugih pa ne smem sovražiti.« »Ženske moraš imeti rad, če pa jih skušaš razumeti, se ti lahko zmeša (in obratno).« »Če prineseš rože kar tako, pomeni, da imaš slabo vest.« »Če te žena pusti ven s prijatelji na pivo, to pomeni, da je razbila avto ali olajšala bančno kartico.« »Ljubezen je kot partija kart, kjer vsi goljufajo: moški, da bi dobili, in ženske, da ne bi izgubile.«

Pa je res tako? V naših Ljubezenskih in šaljivih slikah al fresco boste naleteli na nepredvidljive zaplete in ugotovitve ne samo v spolnem življenju naših junakov, temveč tudi na nenavadne kompromise, ki so jih liki v naši komediji pripravljeni sprejeti za ceno mesenega užitka. Morda boste ugotovili, da nismo kupili organov naših partnerjev, s tem ko smo se z njimi poročili oziroma stopili v skupno življenje. Toda ali smo pripravljeni na prevaro? Če sami to počnemo, morda. Toda če smo sami zvesti, kaj potem? Smo pripravljeni sprejeti absurdno spoznanje, kje so naše meje, in v skladu z ugotovitvijo, da je svet pokvarjen, kljub temu živeti moralno in etično neoporečno. Kdo je v resnici varal in kdo je bil prevaran, če bi živeli v drugem času in v drugi kulturi. A ni vse skupaj zelo relativno? Pri nas je slabo znamenje črna mačka, v Avstraliji pa bela … Morda pa ni vse črno-belo!



Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 2512 Kb)