Vlog v izbranih šestnajstih zgodbah je enaintrideset. Igralci so (še vedno) štirje. To pomeni, da v povprečju vsak odigra osem vlog, pri čemer zdaj izrisujemo štiri osnovne like, ki preigravajo vse te vloge. Zapletena razmerja igralec – lik – vloge, ne? V kakšni hierarhiji?!
Tako je Anže skozi vse zgodbe Alfredo, včasih ljubkovalno Alfi. On. Nogometaš. Harmonikar. Policaj. Sodelavec. Strojevodja in poet hitrih železnic. Zapornik. Frajer. Nakladač. Večni in nikoli zares izkoriščeni talent. Skrajšane pameti. Potrpežljivi prostak. Ljubitelj rutine. Zombi. Vojak. Brodolomec. Mož in Ljubček. Igralec.
Tako je Jernej skozi vse zgodbe Fernando, včasih ljubkovalno Frenk. On. Sine. Iskalec pozornosti. Brez jajc. Kokoš. Prinašalec novic. Milijonar. Kitarist. Neizsanjan mornar. Smrt. Geograf. Negotov. Prestrašen. "Popoln moški, idealen ljubimec, najbolj nežno, ljubeznivo in očarljivo bitje." Vojak. Brodolomec. Mož in Ljubček. Igralec.
Tako je Maruša skozi vse zgodbe Ana Kovač. Uradnica na ministrstvu. Ona. Neutrudna iskalka ljubezni. Sodobna gospa Bovary, Ivana Orleanska in mati Tereza hkrati. Staromodna ženska. Depresivna ljubica. Osamljena starka. Sramežljiva trapa. Maščevalka. Odgrizovalka ušes. 1x poročena. 1x varajoča. 1x prevarana. Igralka.
Tako je Vesna skozi vse zgodbe Maria. Učiteljica. Ona. Neskončna sanjalka romantičnih vez (in oboževalka romantičnih filmov). Razcepljena osebnost. Ljubiteljica močnih čustev, še posebej ob nedeljah zjutraj. Večna poraženka. Osamljena starka. Modrooka Lapis Lazuli. Lahka ženska. Hujša kot papiga. 1x poročena. 1x varajoča. 1x prevarana. Igralka.
In tako ti liki in njihove karakterne lastnosti ostanejo, odnosi pa se neprestano spreminjajo in »vsem nam gre prekleto slabo. Cel svet je na tem, da gre k hudiču,« strne On v zgodbi Nedelja zjutraj.
Kdo so torej Alfredo, Fernando, Ana, Maria? Ljudje, ki hoče postati gledališke vloge? Gledališke vloge, ki hočejo postati ljudje? Gledališke vloge, ki hočejo ostati gledališke vloge? Ljudje, ki ne morejo več postati gledališke vloge? Gledališke vloge, ki ne morejo več postati ljudje? Živijo pač v času, ko se morajo ljudje obnašati kot gledališke vloge, da bi izgledali kot ljudje, in ko se morajo gledališke vloge obnašati kot ljudje, da bi izgledali kot gledališke vloge. Alfredo, Fernando, Ana in Maria ne potrebujejo več identitete (in realnosti), ker igrajo vloge, ki jih držijo pri življenju. Igrajo zato, da bi življenje sploh še izgledalo kot življenje. Živijo le za vloge, ki jih igrajo. In igrajo jih tako, kot da identiteta, realnost in svet ne obstajajo več. Le še gledališki muzej vlog, ki nikoli ne umrejo. Igra je pač edina obljuba večnosti, večnega življenja, posmrtnega življenja. Kaj, če bo gledališče umrlo? Kam bomo šli? (spisano po oceni filma Holy Motors Marcela Štefančiča)
In tako se zgodi, da isto dramsko besedilo v istem prostoru pripravlja še ena gledališka skupina in se srečuje s podobnimi strukturnimi težavami.
P. s.:
Prejšnji teden je Mare kar nekaj vaj končal z mrkim pogledom in zgubanim čelom: »Ne vem, to mormo še skužit. Neki manjka.« V petek se je pa odprlo. O tem, kaj je za vrati Sezama, pa naslednjič.