Dan se začne s prvim pogovorom o uprizoritvi prve tekmovalne predstave Črna žival žalost. Na poti tja srečam atraktorja in včerajšnji vdor realnega z igralcem iz predstave, ki drvi na Dvor. Zadihani drvimo v troje. Potem pa se kot vedno zataknemo v vrsti pred vecejem, že tam poljubčkamo za čestitke in neučakano spregovorimo o predstavi. Tam dobim tudi svoj prvi odgovor – genialni prizor zasliševanja ni bil posebej režijsko domišljen, ampak že tako napisan. Bravo, Anja, o tebi nismo danes na pogovoru nič posebej govorili, zato te poguglam od doma in preberem prijeten intervju: http://www.delo.si/kultura/oder/anja-hilling-bistveno-je-spoznanje-o-lastni-nicnosti.html.
Semenj bil je živ in pogovor bil je fajn. Veliko ožemanja o branjih in interpretacijah, po mojem mnenju pa (še) premalo o uprizarjanju samem in gledalcu. V bistvu tako veliko zahtevamo od ustvarjalcev – da naredijo predstavo, mogoče že med delom opisujejo nastajanje, jo predstavijo na tiskovni konferenci, potem pa še vedno znova in znova in znova vsem razlagajo in pojasnjujejo svoje odločitve. Kaj sploh še ostane gledalcu? Kakšno pot prehodi do predstave on? Kako gleda? Kaj čuti? O čem razmišlja?
Mimogrede o vtisih
Po predstavi Vie Negative To je šele začetek sem dala izjavo za festivalski video prispevek o zgodbah, ki so jih pletli poskoki, kolcanje, »odpičena« očala in rdeče nogavičke v tandemu s klobasastimi ritkami, noro dober ritem in igriva, preprosta atmosfera. Potem z Brino in snemalcem Matejem še klepetamo o vtisih gledalcev. Pomembni so, tudi če so nerafinirani in zardevajoči in če vzamejo za merilo trenutke zehanja – tudi to je dragocen pokazatelj, kdaj je padla koncentracija – in kako enostaven bi moral biti pogovor o predstavi tudi za tistega, ki je prvič v gledališču.
Led o pogovorih in kratkih izjavah je razbit, zdaj pa razmišljajmo dalje, kako to polje še razvijati in dopolniti.
Nazaj na Dvor. Še vedno smo v opoldanskem ozračju. In nadaljujemo s prvo predstavitvijo knjig – tokrat so pod drobnogledom knjige iz Knjižnice MGL in Založbe Aristej. Sodobna režija, Igralčeva strast in Govor med znanostjo in umetnostjo. Zdi se mi pomembno zapisati tri ideje (in vzklikniti: Naj besede meso postanejo), ki so se pojavile:
1. povabiti na festival Patricea Pavisa (naslednje leto),
2. v okviru festivala organizirati simpozij o odrskem govoru (naslednje leto),
3. si v sredo ogledati avtorski projekt Irene Tomažin Okus tišine vedno odmeva (tukaj in zdaj).
O podobi / foto: Nuša Komplet
Rdeč jezik je hudičev. Izpljune žareče človeške žebljičke. Roka jih z enim prstom preizkusi, ali so dovolj močni in zares pikajoči. Potem pa jih nastavi nogi, da se piči, zakrvavi, zajoče, zakriči: Aaaaaaaaaaaaaa in na zdravljenje v gledališče odhiti.
Tekmovalno? Ne, spremljevalno.
Poznopopoldanski večer je bil namenjen spremljevalnemu programu.
To je le začetek Vie Negative je obetal odličen večer. Obujem in oblečem se še ter »pičim« dalje:
foto: Nuša Komplet
Nadaljevanje s polno mero pričakovanj ob praznem, belem odru predstave Do tu sega gozd:
foto: Nuša Komplet
Ki jo je eden od obiskovalcev ob koncu duhovito pokritiziral kot dizajnersko predstavo.
In končal na STOLI(h) akademijske produkcije.
Fotografija je simbolična / foto: Nuša Komplet
Stoli so bili namreč škatle.