Začetek.
Vsi razumemo problem v dramskem tekstu Antigona. Najbrž smo preparirani s Heglovo teorijo legalne in legitimne oblasti, razmišljamo v odnosu družine do države, države do družine, družine v državi, razlagamo Antigono skozi teorije spolov, matriarhat, patriarhat in si razbijamo glave ob tem, kaj je etično in kako bi lahko (najbolje) preživeli.
Zanimivo branje in obenem dolgočasno, ker se vselej napaja iz napetosti med Kreonom in Antigono.

Poenostavljen zaključek.
Antigona ima prav in Kreon je cepec. Vsak s svojo porcijo Življenja, umreta oba. V stilu antičnega nihilizma: »Ne biti rôjen/je vredno več kakor vse./Kdor pa svetlobo sveta je uzrl,/za tega je drugo najboljše,/da čim prej se vrne,/od koder je prišel,« (Sofokles: Ojdip v Kolonu) je jasno tudi, kdo je zmagovalec (vsaj moralni).

Vmesni rezultat.
In gledati predstavo Antigona je kot povabiti ljudi na nogometno tekmo, pri kateri vnaprej poznamo igralce, situacije in konec oziroma (v drugem žargonu) nogometaše, poteze, rezultat … Zakaj (se) torej igrati?

Pot rešitve.
Mit o tebanski kraljevi družini datira v 13. stoletje pr. Kr. in vemo, da ga je Sofokles nekaj stoletij kasneje (najbrž leta 442) samoiniciativno interpretiral, pri čemer je drugače osvetlil problem, razširil odnose, razjasnil situacije ... In vemo tudi, da je Sofoklova varianta le ena od ohranjenih interpretacij tega mita, saj je bila modna muha, da so tragedi, ki so tekmovali na tragiških agonih, črpali snov iz istih mitskih zgodb. In vemo tudi, da se je do današnjih dni, kar nekaj piscev odločilo po svoje napolniti, napisati in posodobiti Antigonino zgodbo. Z našo zgodovino popisani sta najbolj prepoznavni in nagrajeni Antigoni Dominika Smoleta in Dušana Jovanovića. Velja pa še omeniti Flisarja in njegovo delo Antigona zdaj, Antigono Krištofa Dovjaka, Kreontovo Antigono Mira Gavrana ...

Kaj nam preostane?
Za začetek premešamo Sofoklovo Antigono z današnjim časom in zbanaliziramo načelnost: A si lahko predstavljate današnjo Antigono, mlado režiserko, ki zavrne projekt, ker se ne strinja s konceptom, ki ji ga vsiljuje gledališka hiša (in umre od lakote)? A si lahko predstavljate današnjega Kreona, direktorja-politika gledališke hiše, ki brez vizije tone v dolgovih, da bi priznal poraz, samoiniciativno odstopil (in se lotil drugega posla)? In obupamo.
Konflikt med Antigono in Kreonom je premalo. Konflikt, ki ga težko začinimo z dednim prekletstvom Labdakidov (Antigonin rod) in še težje z genealogijo grških bogov in posledično odnosom, ki so ga imeli stari Grki do prednikov in do bogov. Danes nimamo tako širokega vpogleda v zgodovino svojih prednikov, bogovi pa so tudi z raketami odleteli nekam v vesolje in nas prepustili lastnim blodnjam v glavi. Konflikt med Antigono in Kreonom je preenostaven.

Odločitev.
Kreonov glas je posnet in se oglaša preko radia. Kreon je neizpodbiten. Lahko ugasneš radio in se norčuješ iz njegovih besed, ne moreš pa ugasniti njegove ideje. Ves čas je tam in posiljuje s svojo teorijo. Pet mladih pa v zboru sedi v pokrajini dnevne sobe in se odziva na Kreonov svet, ki ni narejen po njihovi meri. Vodja zbora je glavni solist in ve vse.

Plus.
Obiski.
Jera Ivanc nam v ponedeljek na prvi vaji prebere odlomek iz Antigone v stari grščini.
Kajetan Gantar nas obišče v torek in v živo premetava besede svojega prevoda.
Tatjana Stanič v četrtek na lektorski vaji razbije mit o jambskem enajstercu in prevodu.

Slovar novih pojmov.
Ismegona – je okrajšava za prvi prizor v drami, v katerem nastopita Ismena in Antigona. Nepojasnjeno naključje, da izraz precej spominja na izgovorjavo Smigola (Gospodar prstanov).
Neposluščina – ima zven in pomen in čisto zaresne korenine v besedi nepokorščina, ki smo jo obsodili na zamenjavo v tekstu.
Picajzliranje – obiranje sramnih uši oziroma natančna analiza dramskega besedila Antigona.