Bili smo ravno med občudovanjem galopirajočega konja v praksinoskopu, ko me je prešinilo, da imajo začudeni obrazki ob meni pred seboj še vse življenje. Vrtec je poseben čas. Je čas, ko se med nami še niso vzpostavile razlike, ki bi nas delile. Je čas igrivosti in radovednosti, v katerem je vsak trenutek nov in vznemirljiv in traja v neskončnost. Je čas nesmrtnosti.
Včasih se v življenju zgodi, da te neka misel nekaj dni spremlja in te kar noče zapustiti. V zadnjih dneh se je to zgodilo meni. Otvoritvena predstava festivala When the Mountain
Changed Its Clothing se je nevede prikradla v moje razmišljanje o vrtcu, prihodnosti in minljivosti. Štirideset nastopajočih, nekatere še deklice, druge že na pragu odraslosti so se v predstavi spreizpraševale o neizbežnem odraščanju in vklapljanju v družbo odraslih. »Kaj se zgodi, ko nisi več mlad?« »Postaneš star.« »In kaj se zgodi s starimi?« »Umrejo.« »Boš torej večno živela?«
Kadarkoli sem v gledališču, imam občutek, da zame zunanji svet ne obstaja. V tistem trenutku je moja realnost svet, ki so ga zame igralci ustvarili na odru. Gledališka predstava je zavezana večnemu Zdaj, večni sedanjosti. Že naslednji večer je predstava drugačna, druga. Pa čeprav so igralci, scena in režija ista. Čas v gledališču teče drugače. Vsak trenutek je izmuzljiv trenutek večnosti, ki po tem, ko se konča, postane del gledalčevega spomina. Gledališče je kot vrtec v katerem se (še) vse življenjske poti zdijo možne in mogoče.
Kaj se torej zgodi s predstavo, ko ni več mlada? Postane nesmrtna.
***
Bilten - informator Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, študentke mariborske Filozofske fakultete in sodelavci portala SiGledal.
Povezave: