Po napovedih znanstvenikov se našemu planetu grozeče bliža ekološka katastrofa, za katero smo v veliki meri odgovorni ljudje s svojimi gospodarskimi aktivnostmi. Zato ni presenetljivo, da so ekologija in z njo povezani družbeni boji osrednja tema tudi v gledališču. V sezoni 2022/2023 si bomo lahko ogledali kar nekaj uprizoritev z okoljsko tematiko. Ena takih je tudi mjuzikel z naslovom Boljši svet v produkciji MGL. Postalo je jasno kot beli dan, da bomo morali naš svet izboljšati, če bomo želeli omogočiti preživetje tudi naslednjim generacijam ljudi ter drugim živalskim in rastlinskim vrstam.

Filozof Leibniz je zapisal, da živimo v najboljšem možnem svetu od vseh potencialnih svetov, saj je takega ustvaril Bog, ki je popolno bitje. In na svetu obstaja zlo, ker je Bog ljudem dal svobodno voljo in razum, da se svobodno odločamo. Ali imamo dovolj razuma, da se izkopljemo iz jame, ki smo si jo sami izkopali? Že Voltaire se je v romanu Kandid ponorčeval iz Leibniza in njegovega optimizma ter opozoril na človeško neumnost, napuh in pohlep, ki lahko zameglijo razum in prinesejo uničenje. Kako bomo torej ustvarili boljši svet zase in za prihodnje generacije? Tu ne gre za vprašanje osebne sreče, družbenega napredka, visokega ali nizkega življenjskega standarda in podobno. Vprašanje se v resnici glasi, kako bomo na dolgi rok ohranili naš svet v takem ekološkem ravnovesju, ki omogoča življenje.

Mjuzikel Boljši svet se dogaja v prihodnosti, v novi dobi eona. Vsi ljudje živijo v Omnibiji, svet pa obvladuje ena sama korporacija s Predsednikom na čelu. Zapovedan je užitek, hrana je umetno proizvedena v laboratoriju, celo ljudje nastajajo v laboratorijih. Vsak posameznik je pod popolnim nadzorom oblasti. Ni več religije, kulture, umetnosti, države kot institucije. Ni več družine. Samo še sedanji trenutek in sledenje potrebi po telesnem ugodju. Nekaj podobnega smo lahko brali že v Huxleyjevem Krasnem novem svetu. V Omnibiji ni intimne ljubezni, spolnost je zgolj trenutni užitek. Vsi ljudje so telesno popolni in ves čas samo uživajo. Družbena ideologija je nekakšen primitivni hedonistični totalitarizem. Lahko bi potegnili določene paralele in našli določene podobnosti s sodobno družbo, v kateri si prizadevamo za hipno ugodje in popoln telesni videz. Sodobna tehnologija pa omogoča vedno večji nadzor nad posameznikom in prinaša nevarnost, da bomo postali odvisnosti od zaslonov in se odtujili.

Tehnologija po drugi strani omogoča družbeni napredek, omogoča izboljšanje življenjskega standarda. Zaradi tehnologije se nam ni treba ves čas ukvarjati z iskanjem in pridelavo hrane, zato se lahko posvetimo filozofiji, umetnosti, znanosti. Razvoj znanosti je človeku močno podaljšal pričakovano življenjsko dobo. A neodgovoren razvoj tehnologije ima tudi nevarne plati, na kar je opozarjal že Heidegger. Ne smemo si dovoliti, da bi postali sužnji tehnike in da bi tehnika do te mere postala samoumevna in vseprežemajoča, da bi ogrozila človekovo svobodno izbiro v odnosu do tehnike. Ne smemo priti do točke, ko bi tehnika človeku narekovala način bivanja. Vprašanje je, ali nismo že zdavnaj prestopili te meje patološke navezanosti in odvisnosti od sodobne tehnologije.

Nekaterim ljudem je kljub vsemu uspelo pobegniti iz Omnibije. V votlini pod zemljo je poslednji vir čiste vode, ki ga korporacija še ni našla. V podzemlju se ob vodi zbirajo in skrivajo odpadniki, ki nočejo živeti v Omnibiji. Ljudje, ki so se uprli. Vodja odpadnikov je Grofica, ki še verjame v ekološki način življenja. V podzemlju še vedno gojijo glasbo in umetnost. Ženske tudi v podzemlju ne smejo rojevati otrok, a iz drugačnih razlogov kot v Omnibiji. V podzemlju so proti rojevanju, ker je na svetu že preveč ljudi in ker je planet že preveč uničen. Zanimivo je to, da sta nosečnost in materinstvo že pri Huxleyju nekaj ogabnega.

V Omnibiji se ljudje ne rojevajo več, pač pa jih ustvarjajo v laboratorijih pod strogim nadzorom znanstvenikov zgolj za potrebe korporacije. Med uporniki v podzemlju pa je rojevanje otrok prepovedano zaradi katastrofalnih okoljskih razmer. Tudi v sodobnem svetu se pojavlja podoben odnos do rojevanja, ki se imenuje antinatalizem. To je filozofsko in etično prepričanje, da sta reprodukcija in rojevanje otrok sebična in škodljiva. Odločitev, da ne bomo imeli otroka, po nekaterih raziskavah privarčuje 58,6 tone ogljika letno, za enako količino privarčevanega ogljika bi morali 25 let živeti brez avtomobila. Po statističnih podatkih naj bi bilo v zahodnem svetu vse več parov brez otrok. Razlogi so gotovo večplastni in odvisni od okoliščin posameznega para, a med vzroki je vse pogostejši tudi strah pred prihodnostjo in nezaupanje v sposobnost človeštva, da bi znalo poskrbeti za prihodnje generacije. Po domače povedano, naj bi bil ta svet preveč usran, da bi vanj rojevali otroke. Mogoče pa se boljša rešitev skriva v načinu, kako vzgajati otroke, kot pa da jih sploh več ni.

Zelo problematično je človekovo polaščanje narave kot surovine, ki naj bi bila vedno na razpolago. V zadnjih desetletjih se sicer krepi zavedanje, da naravni viri niso neomejeni in da si človeštvo s pretiranim izkoriščanjem in onesnaževanjem narave koplje jamo. Pojavljajo se civilne iniciative, okoljska gibanja in aktivisti, ki zahtevajo spremembe, razvija se nova okoljska etika. Kljub vsemu se razmere na svetovni ravni ne izboljšujejo. Ravno nasprotno. Če smo leta 1940 letno v zrak izpustili približno 5 milijard ton ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, je ta številka leta 2000 znašala okrog 25 milijard ton, leta 2021 pa že 36,4 milijarde kubičnih ton izpustov. Globalni položaj se poslabšuje kljub vsem ekološkim zavezam, ki obljubljajo zeleni prehod. Del problema je gotovo v tem, da nekateri ljudje na ključnih odločevalskih položajih sodelujejo z različnimi lobiji in zmanjšujejo pomen podnebnih sprememb. Hkrati so opozorila znanstvenikov za vse nas razmeroma abstraktna in ta hip še oddaljena od naše neposredne prihodnosti, od naših vsakdanjih skrbi. Tako se rešitve prelagajo na jutri. A kaj, če bo jutri že prepozno?

Sredi Tihega oceana plava »nov kontinent« – Veliki pacifiški otok smeti. To je ogromna zaplata plastičnih odpadkov, ki se je nagnetla v Tihem oceanu, velika pa je več kot tri Francije. Točno velikost je sicer težko oceniti. Po eni od ocen naj bi bilo v vrtincu okoli 100 milijonov ton odpadkov. Pomemben podatek je, da se ta neizmerna količina smeti dnevno povečuje. Zaradi delovanja valov in sonca se plastika razgrajuje na vedno manjše delce, ki tonejo proti dnu ali se odlagajo na obali. Iz plastike pronicajo škodljive snovi, ki se v ogromnih količinah dnevno sproščajo v okolje. Posledic tega pojava znanstveniki še ne poznajo oziroma še niso dovolj raziskane.

V Boljšem svetu spremljamo boj med dvema svetovoma, boj med totalitarno Omnibijo in svobodnim podzemljem. Izražena je ideja upora proti korporaciji, proti neodgovornemu ravnanju z zemeljskimi viri. Na koncu je veliki Predsednik ubit in zaslutimo obet boljšega sveta. V naši resničnosti žal nimamo enoznačnih krivcev za ekološke probleme, zato tudi rešitve ne morejo biti enostavne. Kakšni staroselci v brazilskem pragozdu morda res niso čisto nič krivi za podnebne spremembe in so žrtve raznih korporacij, ki na njihovem ozemlju izkoriščajo naravne vire. Na drugi strani pa smo mi, povprečni potrošniki razvitih držav, ki smo hote ali nehote odvisni od korporacij, ki nam nudijo hrano in materialne dobrine, s svojimi nakupi pa ustvarjamo korporacijam dobičke. Samo korenite spremembe načina življenja in proizvajanja bodo človeku omogočile preživetje na dolgi rok. Vsak posameznik se bo moral vprašati, kaj je pripravljeni narediti za spremembe. Julijan, uporniški in ozaveščeni Predsednikov sin, v mjuziklu očita Prospektorju, da je razčlovečen. Ali je problem sodobne družbe v tem, da smo razčlovečeni ali da smo še preveč človeški? Nietzsche je verjel, da je človek samo most k nadčloveku oziroma drugačnemu, novemu človeku. Vprašanje je, ali bomo k novemu človeku prišli šele po uničenju starega, po veliki okoljski katastrofi, ki je večina človeštva ne bo preživela, ali pa nam bo do novega človeka uspelo priti s transformacijo, s pomočjo sprememb, ki bodo veliko katastrofo lahko preprečile. V naravi človeka je, da želi imeti lagodno in udobno življenje, da stremi za zadovoljevanjem potrebe po nabiranju in posedovanju materialnih stvari, pa naj jih v resnici potrebuje ali ne.

Zakaj kapitalizem in potrošništvo povsod tako dobro uspevata? Človek je bitje, ki išče najlažjo in najhitrejšo pot do zadovoljitve potreb. Kot posamezniki se večinoma zavedamo škodljivih posledic človekovega vpliva na okolje, a pogosto se nam zdi, da sami ne moremo spremeniti ustroja kapitalistične družbe, da ne moremo vplivati na delovanje trga itd. Države po svetu pristopajo k raznim podnebnim sporazumom in zelenim zavezam za prehod na alternativne, zelene vire energije in za zmanjšanje izpustov ter količine odpadkov. A glede na napovedi znanstvenikov je treba ukrepati zelo hitro, da ne pademo v spiralo podnebnih sprememb. Te spremembe bi lahko radikalno spremenile pogoje bivanja na Zemlji in povzročile izumrtje mnogih rastlinskih in živalskih vrst, morda celo izumrtje človeka.

Ali bomo lahko ustavili okoljsko krizo zgolj z lepotnimi popravki kapitalizma, ki temelji na večni gospodarski rasti, na ustvarjanju dobička, na širitvi trga, na izkoriščanju naravnih virov, na razredni neenakosti in izkoriščanju poceni delovne sile, predvsem v nerazvitem delu sveta? Morda bodo potrebne korenitejše in hitrejše spremembe v političnoekonomski organizaciji družbe, in to na globalni ravni. Zdi se, da imamo kot posamezniki na vse to precej omejen vpliv. A vendar obstajajo možnosti za aktivizem – od vsakdanjih potrošniških odločitev, pri katerih lahko zmanjšamo vsaj lastni ogljični odtis, do vključitve v okoljevarstvene organizacije in razna gibanja, ki so usmerjena k uporu proti nadaljevanju istih izkoriščevalskih geopolitik in ki zahtevajo strukturne premike k brezogljični družbi. Ali je smiselno in upravičeno, da imam slabo vest, ko kupim jagode v plastični posodici za enkratno uporabo, ali gre pri tem za nepotrebno moraliziranje? Sem neodgovorna, če se mi pogosto ne ljubi prati pralnih plenic za dojenčka in uporabim tiste navadne, ki se jih niti pod razno ne da reciklirati? Pa ko vedno znova kupim avokado, čeprav vem, da je pridelan na okoljsko sporen način? Ko za v trgovino pozabim vzeti vrečko iz blaga in potem mi že vse stvari lezejo iz rok in se moram odločiti, ali je slabše kupiti novo plastično ali papirnato vrečko? Ali so vse te mini potrošniške odločitve sploh pomembne v širši sliki stanja, v katerem se je znašel planet? Na drugi strani imamo mega korporacije s tovarnami, ki vsako minuto spustijo v ozračje na tone emisij, in lastnike kapitala, ki z luksuznim načinom življenja ustvarijo milijonkrat več odpadkov in izpustov kot povprečen zahodni potrošnik. Po tretji strani pa spet povprečen zahodni potrošnik ustvari tisočkrat več odpadkov in emisij kot en staroselec v brazilskem pragozdu. Okoljski problemi so globalni, izredno večplastni in niso črno-beli ali enostavno rešljivi. Izdelke korporacij kupujemo in uporabljamo vsi. Jih pač nujno potrebujemo. Pa jih res? Pred kratkim sem pisala priredbo Malega princa za radijsko igro in v glavi imam njegove besede, da ljudje gojijo na tisoče in tisoče vrtnic, pa v njih ne najdejo veselja. To, kar iščejo, bi sicer lahko našli že v eni sami cvetici. Če je Antoine de Saint-Exupéry tako razmišljal že leta 1943, kaj bi rekel ob pogledu na naša mega nakupovalna središča? Nekatere okoljevarstvene organizacije predstavljajo družbenopolitični projekt, ki se imenuje odrast ali s tujko degrowth. Gre za trajno krčenje proizvodnje in potrošnje, ki naj bi izboljšalo ekološke pogoje ter povečalo globalno družbeno enakost. Družbe naj živijo po okoljskih zmožnostih, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in enakopravneje porazdeljenimi naravnimi viri. Takšne družbe ne bodo prisiljene gospodarsko »rasti ali umreti«. Hkrati bi morali korenito prevrednotiti družbene vrednote. Ponovno bi morali premisliti o smislu in legitimnosti neomejenega kopičenja materialnih dobrin in zasebne lastnine. Odrast predlaga prehod na vsesplošno nižjo in trajnostno raven proizvodnje in potrošnje, torej krčenje gospodarskega sistema, ki bo pustilo več prostora za drugačno sodelovanje med ljudmi. Morda se vse to sliši kot nemogoča utopija, a če želimo resnične spremembe, moramo zahtevati nemogoče. In to čim prej.

Povezava: PDF Gledališkega lista