Kako je Majakovski doživljal Rusijo v prvih desetletjih dvajsetega stoletja? Njegova družina se je po smrti očeta leta 1906 preselila s podeželja v Moskvo, ko je bil Majakovski še otrok. Hitro se je pridružil revolucionarnemu gibanju. Zaradi tega sodelovanja je bil že kot mladoletnik večkrat v zaporu. Kasneje se je seznanil z ruskimi futuristi in bil eden od avtorjev futurističnega manifesta Klofuta družbenemu okusu. S svojimi pesmimi je slavil revolucijo in navduševal množice. A ko se je po revoluciji začel oblikovati nov družbeni red, je bil Majakovski kritičen tudi do nove oblasti in porajajoče se birokracije. Napadal je pohlepnost, praznoglavost in povzpetništvo novega malomeščanskega razreda (bivšega proletariata), skeptičen je bil do Leninove Nove ekonomske politike, ki je bila tržno-kapitalistično naravnana. Zato je svoj osrednji lik Prisipkina v Stenici satirično prikazal kot povprečnega malomeščana, ki bi se rad spočil od revolucije in se prepustil udobju ter malomeščanskemu samozadovoljstvu.

V igri Stenica najdemo veliko referenc na takratne dogodke, znane osebnosti, glasbena in književna dela, ki danes niso več splošno znana, oziroma sodobnemu gledalcu ali bralcu ne povejo ničesar. Majakovski je bil zelo občutljiv za stanje v družbi, vse probleme in deviacije je natančno zaznal in jih z ironijo preslikal v svojo komedijo o malomeščanstvu, pohlepu, hinavščini in nemoči posameznika, ki ga napade sovražni kolektiv. Zelo zanimiv je časovni preskok, ki se zgodi v besedilu – Majakovski na neki točki dogajanje premakne v prihodnost, petdeset let naprej od svoje sodobnosti, torej v leto 1979. Družbo prihodnosti si je Majakovski zamislil kot globalizirano, skrajno uniformirano, zbirokratizirano in čistunsko: ljudje ne poznajo več alkohola, cigaret, ne pojejo, ne preklinjajo in se tudi več ne zaljubljajo, saj je ljubezen samo še starodavna bolezen, ki človeka omami in mu odvzame njegovo družbeno koristnost.

Majakovski se je motil. Njegova prerokba o sterilni in skrajno utilitaristični družbi se ni uresničila. Ni pa se motil v tem, da se družbeni red in način življenja globalizirata in da je na pohodu monokulturnost. Kapitalistično-tržni sistemi in ameriška pop kultura se širijo v vse kotičke sveta. Kaj se je zgodilo z družbo, s človekom od Majakovskega do danes? Kako se je posameznik, navadni slehernik, mali človek znašel in živel v velikih sistemih preteklosti in kako ga je vrtinec zgodovine nosil naprej, dokler ga ni izpljunil na obalah naše sodobnosti? Če hočemo sodobnemu gledalcu približati idejno moč Majakovskega in njegov ironično-satirični odnos do človeka in družbe, moramo najti nove časovne in prostorske okvire dogajanja. Tekst moramo na novo aktualizirati. Tako je Stenica Majakovskega postala Stenica naša.

Z odmikom od Majakovskega smo stopili na pot iskanja novih referenčnih točk, ki bi nagovarjale naše lepe ali tudi malo manj lepe spomine na življenje v Jugi, naše spomine na pretekle sanje in na njihov zaton, ki so ga prinesle zgodovinske krize. Glavno vprašanje oziroma vodilo pri ustvarjanju avtorskega projekta je bilo, kako motive iz Stenice Majakovskega pomešati v vrtinec naše zgodovine. Motivi, kot so razredni konflikt med proletarci in buržuji, želja po boljšem jutri, hinavščina, izkoriščanje in filistrsko samoljubje, propadla medrazredna poroka pa potem časovni preskok in najdba človeka iz preteklosti itd. so se znašli na brzovlaku naše zgodovine od osvoboditve Ljubljane po drugi vojni prek graditve skupne Jugoslavije do tragičnega razpada, osamosvajanja in vse do naše sodobnosti ter bližnje prihodnosti.

Vaje so se začele. Z njimi pa tudi odpiranje, iskanje, dileme in negotovosti. Odmik od teksta Majakovskega je narekoval improvizacije igralcev, pisanje lastnih monologov, prizorčkov, izmišljanje novih situacij in iskanje poti v novo, skupno besedilo umetniškega kolektiva. Pri Majakovskem je časovni okvir iz dveh delov: njegova sodobnost oziroma pozna dvajseta leta in projekcija prihodnosti čez petdeset let. Ta dvodelnost se je preslikala v naš avtorski projekt. Prvi del predstave se umešča v čas po drugi svetovni vojni, v čas skupne Jugoslavije in graditve socializma. Ta čas pa ni omejen na eno točko oziroma na ozko ovojno obdobje, ampak se razteza vse do konca osemdesetih, ko se je zgodil razpad. Drugi del se prav tako odvija po časovnem preskoku petdesetih let, ko se znajdemo v naši sodobnosti oziroma bližnji prihodnosti.

Časovna umestitev v čas socialistične Jugoslavije in potem preskok v sodobnost sta sprožila različna vprašanja in občutke. Vsi imamo zelo različne izkušnje in spomine na Titove čase, nekateri še sploh nismo bili rojeni, a imamo v sebi kolektivne spomine in vtise iz pripovedovanja drugih. Zbiranje gradiva je bilo zabavno. Prepevali smo pesmi, ki so jih nekoč peli na šolskih proslavah, ponovno smo odkrili stare jugoslovanske reklame, prvo berilo za osnovne šole, ki je poudarjalo bratsko in sestrsko ljubezen med narodi, domače proizvode, ki smo jih nekoč množično uporabljali, zdaj pa so v času množične potrošnje postali povsem obrobni, nekateri so izginili, tovarne pa propadle ali zašle v tuje roke.

Ne glede na zgodovinski čas in družbene okoliščine je za sobivanje v družbi vedno ključen odnos med posameznikom in kolektivom. Kako je bilo s posameznikom in svobodo pred petdesetimi leti in kako je s tem danes? Tako v socializmu kot danes v kapitalizmu je svoboda posameznika omejena. Kaj je včasih povezovalo kolektiv in kaj nas povezuje danes? Kolektiv lahko povezujejo skupne ideje, medsebojna solidarnost, na drugi strani pa tudi bolj ali manj vsiljiva ideologija, ubogljivost in strah pred različnimi avtoritetami. V sodobnem potrošniškem kapitalizmu je na pohodu ekstremni individualizem, a je posameznik še vedno zelo omejen, podvržen ekonomiji prostega trga in mainstream medijem, včasih se zdi celo izgubljen. Danes kolektiv povezujejo potrošniške navade, množična pop kultura ter ob vzponu ksenofobije in desnih politikov tudi strah pred sovražnikom, strah pred tujim in drugačnim.

V našem diptihu se lahko podobno kot Majakovski ponorčujemo iz človeške slabosti in družbene distopičnosti. Hkrati pa se sprašujemo po vrednotah, iščemo utopičnost in medsebojno povezovanje nekoč in danes. V procesu smo se zavedali, da moramo biti občutljivi za zgodovinski kontekst. Naša zgodba se začenja v povojnem času. To je bil težak, konflikten čas, ki se zaradi vojnih grozot izmika treznemu razumevanju in ga nikakor ne gre poenostavljati ali slikati črno-belo. Gradnjo Titove socialistične Jugoslavije smo želeli prikazati na pozitiven, lahkoten in humoren način. Reference iz tega časa nas lahko zapeljejo v jugonostalgijo. A prikaz polpretekle zgodovine na pozitiven in humoren način vseeno ne sme postati preveč prozoren ali črno-bel v smislu naivne idealizacije.

Včasih smo se na morje vozili s fičkom, dol k našim bratom. Petčlanska družina z vso prtljago in s pohano kuro za malico na poti. Danes pa rezerviramo all inclusive počitnice v najbolj mondenih krajih, kamor pridemo kot tujci, turisti. Včasih smo hodili čez mejo po kavo in pralni prašek, danes pa lahko na trgovskih policah izbiramo med sto in enim različnim jogurtom. Če bi danes imeli Slovar izumrlih besed, bi morda vanj lahko zapisali besede, kot so tovarištvo, solidarnost, skupno. Majakovski je bil kritičen do hinavščine in pretvarjanja, do filistrskega samoljubja novih malomeščanov, ki so imeli socialistične ideje samo na jeziku. Motila ga je pretirana uniformiranost in birokratizacija družbe, ki nima posluha za posameznika. Ne glede na zgodovinski čas in zemljepisne koordinate se lahko kolektiv hitro spremeni v roj muh, ki se spravi na posameznika ali manjšino, še posebej, če je ta drugačna. Človek je po Nietzscheju most med živaljo in nadčlovekom oziroma čezčlovekom. Nori brzovlak zgodovine pa po tem mostu vozi gor in dol, bolj ali manj oddaljen od živali, od razčlovečenja.

Kaj je tisto, kar nas naredi človeške? Skozi ustvarjalni proces smo večkrat naleteli na vprašanje, ali je človek človeku človek ali bolj žival. Ali znamo stopiti skupaj in biti solidarni, razumevajoči do stiske sočloveka ali smo zaprti v svoje male svetove, kjer se borimo predvsem za lastne interese? Iskali smo vrednote, ki so nas povezovale včasih in ki nas povezujejo danes. O iskanju vrednot in vrednosti govori tudi čudovita pesem Majakovskega z naslovom Poslušajte. Pot ustvarjanja avtorskega projekta se bliža koncu. Kmalu bo premiera. Režiser je na uvodni vaji govoril o tovarištvu, o poti tovarištva, ko se ljudje zberejo in delajo skupaj za skupno stvar. Naša pot se ne bo zaključila s premiero, ampak se bo nadaljevala z vsako ponovitvijo predstave, in upam, da bomo uspeli na pot tovarištva povabiti in popeljati tudi publiko.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)