Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 10. 2011

Gledališče za otroke in mladino postaja čedalje bolj pomembno

Intervju s Friedemannom Windhorstom, pomočnikom direktorja berlinskega gledališča Teater an der Parkaue, in režiserjem Carlosom Manuelom, katerega predstava Zakaj nastane zmešnjava? bo danes sklenila Festival Zlata paličica.

Režiser Carlos Manuel / foto Thomas Appelt

Predstava Zakaj nastane zmešnjava? je osnovana na petih pogovorih, ki jih je britanski sociolog, antropolog, semiolog, biolog, filozof in kibernetik Gregory Bateson (1904–1980) imel s svojo hčerko. Strukture vseh pogovorov so tesno povezane z njihovo vsebino – kadar se npr. pogovor vrti okoli besede »zmešnjava«, zabrede v jezikovno in miselno zmešnjavo. Tu so še pogovori o pomenu telesne govorice, o povezavi med igro in učenjem, o konceptu mrežnega mišljenja in o konceptu kritične distance. Produkcija je nastala pod okriljem berlinskega gledališča za otroke in mladino Teater an der Parkaue, drugega največjega gledališča za otroke in mlade v Nemčiji.

O predstavi in o razmerah na področju mladinskega in otroškega gledališča v Nemčiji sem se pogovarjal z režiserjem predstave Carlosom Manuelom in pomočnikom direktorja gledališča Teater an der Parkaue Friedemannom Windhorstom, ki se te dni mudi v Ljubljani.

Kaj vas je pritegnilo k režiji teksta Gregoryja Batesona Zakaj nastane zmešnjava?

Carlos Manuel: Gre za zelo inteligenten in zelo lep tekst o medčloveških odnosih. Besedilo govori o jeziku, kako razumemo drug drugega. Pokaže, da jezik niso samo besede, ampak tudi premori, geste, govorica telesa, in da red včasih pomeni nekaj, česar ne razumemo. Toliko redov in sistemov je na svetu, da ne moremo vseh prepoznati, a se lahko nekaterih naučimo.

To je tudi predstava o igranju – jezik je stvar, ki jo počnemo skupaj – kdaj gre pri tem za igranje in kdaj za resno stvar? In zakaj ljudje govorijo drug z drugim? Ali govorijo med seboj z nekim namenom ali zato, ker bi resnično radi izkusili nekaj novega? Ne poznam prav veliko tako lepih tekstov.

Kako je igro sprejelo nemško občinstvo?

Carlos Manuel: Obiskovalci zelo simpatizirajo z dogajanjem na odru. Kdor pa si želi zgodbe, je malo razočaran.

Kakšen status ima trenutno gledališče za otroke in mladino v Nemčiji v primerjavi z gledališčem za odrasle? Se država do obeh obnaša enako?

Carlos Manuel: Gotovo ne! Gledališča za otroke in mladino dobijo manj denarja pa tudi gledališki kritiki predstav ne obiskujejo.

Friedemann Windhorst: Mislim, da gledališče za otroke in mladino v Nemčiji postaja čedalje bolj pomembno. Pred časom je Berlinski filharmonični orkester osnoval zelo popularen projekt, imenovan Rhythm it is!. V letu 2004 so po njem posneli uspešen film, ki je igral v kinih. Številni Nemci so film videli in dobili vtis, da izobraževalno delo in gledališče imata smisel. Mislim, da je bil ta film nadvse pomemben za popularizacijo izobraževalnih programov za kulturo. Pred tridesetimi ali štiridesetimi leti so na gledališče za mlade gledali kot »saj gre samo za majhen del gledališča«, ampak po mojem mnenju se je to zdaj spremenilo. Izobraževalni programi za kulturo imajo zdaj novo, pomembno vlogo v kulturni politiki. Politiki čedalje več govorijo o tem, kaj se lahko naredi za gledališče za otroke in mladino, oziroma o gledaliških in kulturnih projektih, pri katerih lahko otroci in mladi sodelujejo. Še vedno pa bi se o tem lahko govorilo več … Programi za kulturno vzgojo mladim resnično pomagajo pri pridobivanju »mehkih« socialnih veščin, predstavijo jim miselno odprt in družaben način življenja ter jim pomagajo najti mesto v družbi. Obiskovanje gledališča in sodelovanje v kulturi je več kot le ogled predstave ali koncerta – gre za to, da mladi dobijo vtis, da so pomembni za prihodnost družbe.

Pomočnik direktorja gledališča Theater an der Parkau Friedemann Windhorst / foto Thomas Appelt
Friedemann Windhorst / foto Thomas Appel
Gospod Windhorst … kako je s konkurenco vašemu Theater an der Parkaue? Koliko večjih teatrov za otroke in mlade obstaja v Nemčiji?

Friedemann Windhorst: Ne poznam pravega števila gledališč za otroke in mlade v Nemčiji, je pa Theater an der Parkaue edino gledališče za otroke in mlade v Nemčiji, ki ga neposredno financira država (v Berlinu imamo sicer štiri ali pet gledališč, ki jih financira država). V Berlinu je še nekaj gledališč za otroke in mladino, vsa večja gledališča pa imajo posebne oddelke za izobraževanje – tudi operne hiše in baleti. Drugod po Nemčiji je enako: v vsakem večjem mestu so gledališča in ta imajo svoje oddelke za otroke in mladino. Imamo seveda tudi gledališča, ki jih država ali mesto ne financirata in prav tako izvajajo številne projekte za mladostnike in otroke.

Kakšna je statistika gledališča Theater an der Parkaue?

Friedemann Windhorst: Theater an der Parkaue je ustanovila ruska vojaška vlada po drugi svetovni vojni kot posebno gledališče za otroke in mladino. Gre za tipično nemško državno gledališče, tako da je ansambel sestavljen iz okoli 17 do 19 igralcev. Danes je v gledališču stalno zaposlenih približno 90 ljudi. Imamo tri odre, prvi je majhen, namenjen okoli 70 obiskovalcem (tu se uprizarja tudi predstava, ki pride v Ljubljano), predstavo na srednjem odru si lahko ogleda okrog 150 ljudi, na velikem pa 450. V zadnji sezoni smo imeli od 500 do 600 predstav, izobraževalni program, in približno 100.000 obiskovalcev.

Kakšna je vaša usmeritev? Kako sestavljate repertoar? Sledite modernim gledališkim trendom?

Friedemann Windhorst: Repertoar je namenjen obiskovalcem, starim v povprečju od pet do petindvajset let. Mladim in otrokom se trudimo ponuditi različne umetniške pisave, umetniške načine, tako da se ne ukvarjamo le s klasičnim literarnim gledališčem. Sodelujemo z različnimi umetniki, imamo nekaj neodvisnih skupin, delamo koprodukcije, instalacije, participativni projekt pa tudi tradicionalni teater. Igramo tudi Lessinga, Brechta, Shakespeara in svetovne premiere novih iger. Vedno to ni mogoče, se pa trudimo gledalcem predstaviti celoten spekter gledališča, kaj vse gledališče lahko je. Gre za raznolikost umetniških načinov. Za to se trudimo.

Vaša gledališka produkcija je podprta s kompleksnimi programi za gledališko izobraževanje (delavnice, pogovori po predstavah, projekti z umetniki, gledališki pouk za učitelje …). Kolikšen delež aktivnosti namenjate tem programom?

Friedemann Windhorst: Malo težko odgovorim, ker gledališko izobraževanje izvajamo na toliko različnih načinov. Pri gledališču za otroke in mladino je vse povezano z izobraževanjem. Težko je določiti delež – v hiši imamo poseben oddelek, ki se ukvarja z delavnicami in izobraževalnimi programi. Za te je zadolženih pet ljudi, ki so zaposleni za poln delovni čas.

Gospod Manuel … v okviru Theater an der Parkaue ste z mladimi delali na Zimski akademiji …

Carlos Manuel: Da, šlo je za zelo močno izkušnjo. Zimska akademija je delavnica za otroke med osmim in šestnajstim letom starosti. Obsega okoli deset skupin in udeleženci se sami odločajo, kateri skupini se bodo pridružili. Sam sem en teden delal z okoli tridesetimi najstniki, starimi okoli 16 let. Delavnica se je imenovala The Unspeakable ('neizgovorljivo'), to je vse, česar ne moreš izraziti z besedami, torej gibi, slike, pesmi, ples … skratka, zgodovina telesa.

Ste videli katero slovensko predstavo ali sodelovali s katerim umetnikom iz Slovenije?

Carlos Manuel: Ne, veliko pa berem slovenskega misleca Žižka.

Friedemann Windhorst: Moral bi pomisliti – nisem prepričan – mislim, da v zadnjih letih nisem videl slovenske predstave. Včeraj sem videl Livingstonov zadnji poljub na festivalu Zlata paličica tu v Ljubljani – všeč mi je bila! Zelo mojstrsko delo in briljantni glasbeniki. S Theater an der Parkaue sodelujemo pri številnih evropskih mrežah, smo denimo del Evropske gledališke konvencije, delali smo koprodukcije s Ciprom, to sezono imamo koprodukcijo s Finsko in izmenjavo s Hrvaško, Luksemburgom, Rusijo in številnimi drugimi. Vendar mislim, da v zadnjih šestih letih nismo naredili koprodukcije s slovenskim gledališčem – upam, da se bo to spremenilo. Mislim, da je za evropsko politiko pomembno povezovanje kulturnih ustanov, ki pomaga spoznavati bogastvo evropske kulturne raznolikosti – Evropa je več kot le finančno in ekonomsko sodelovanje, je območje številnih različnih kultur z dolgo zgodovino in vsaka skupnost ima v njej svojo pomembno vlogo. Festivali, kot je Zlata paličica, so pomembni za prihodnost Evrope in zelo smo veseli, da na njem lahko sodelujemo.

Zlata paličica

Povezani dogodki

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 20. 9. 2012
Poročilo z javnega posveta Ples–rob–središče
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 29. 3. 2013
Jasna Žmak: Mladi dramatiki so marginalizirani po vsej regiji
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 30. 9. 2012
Sodobna umetnost kot (klišejski) produkt