Okrogla miza, ki jo je povezovala gledališka in plesna kritičarka ter teatrologinja Amelia Kraigher, se je začela z refleksijo koncepta aktualnega festivala Lutkovnega gledališča Ljubljana, Zlate paličice. Prevpraševanje koncepta je logična posledica spojitve Gledališča za otroke in mlade z Lutkovnim gledališčem Ljubljana (LGL), ki se je končala letos z združitvijo obeh ansamblov in odpravo delitve na dramski in lutkovni oder.

Umetniška vodja LGL Jera Ivanc je poudarila, da je tokratni festival prehodne narave in zasnovan podobno kot dosedanje izdaje, v tekmovalni del torej vključuje zgolj igrane predstave. To leto se sooča tudi s finančnimi težavami, saj ni dobil denarja od občine, zato sta se z novim direktorjem Urošem Korenčanom odločila, da v spremljevalni del uvrstita lutkovne predstave LGL in samo dve tuji. Po njenih besedah je potrebno razmisliti, ali si festival res želi biti nacionalna platforma dobrih predstav za otroke in mlade in ali naj bo še naprej tekmovalne narave. Dodala je še, da tuje predstave širijo obzorja, zato bo festival še vedno tudi mednarodni, poudarek pa bo na kvaliteti.

Selektor letošnjega festivala Matej Bogataj je povedal, da je pri konceptu izhajal iz predpostavke, da gre za nacionalni festival, ki je generacijsko omejen, od lutkovnih pa naj se loči zato, ker Slovenci že imamo dva lutkovna festivala. Preoblikovanje festivala vidi kot vmesno stopnjo, kjer se bo moral organizator odločiti, ali se bo odpovedal realizaciji ali pa bo le pritisnil na svojega investitorja in dobil denar – le v tem primeru ima festival po njegovem mnenju dostojno prihodnost. Opozoril je tudi na nevarnost, da bi festival pod krinko nacionalnega na svoj spored uvrščal nizkokvalitetne predstave ali pa pretežno predstave LGL. Povišanje kvalitete produkcije otroških in mladinskih predstav je po njegovem prav zasluga Zlate paličice, kar dokazuje tekmovalni program.

Nekdanji umetniški vodji LGL in dvakratni selektorici festivala Mojci Kreft se je ob pretresanju koncepta letošnje Zlate paličice porodila misel, da bi bilo treba funkcijo festivala natančno premisliti. Festival v prihodnosti vidi kot nacionalni in mednarodni festival lutkovnih in igranih predstav, obenem pa se ne bi odpovedala niti festivalu Lutke. Zlata paličica mora po njenih besedah postati festival, po kvaliteti enakovreden Tednu slovenske drame in Borštnikovemu srečanju.

Pogovor se je nadaljeval z vprašanjem meje med plesom, gledališčem, lutkovnim gledališčem in performansom.

Bogataj je menil, da so meje med temi področji težko določljive. Posebno meja med plesom in gledališčem je z vdorom koreografije še posebej zabrisana. V zadnjih štirih letih (kot selektor festivala) opaža, da je tehnologija postala pomemben del ustvarjanja odrske iluzije. Po njegovem mnenju ne gre več toliko za razmerje med igralcem in lutko, ampak za dialog med igralcem in scenografijo.

Amelia Kraigher je nato predstavila svoje opažanje, da najboljše slovenske predstave za otroke in mlade nastajajo po slovenskih dramskih besedilih, kar je razvidno tudi iz tekmovalnega programa.

Bogataj ji je odgovoril, da pri selekciji na to ni bil pozoren. Predvideva, da gre za odraz tega, da je ustvarjanje za otroke vedno vzporeden kruh slovenskemu literatu. Poleg tega so slovenski avtorji na tem področju v kakovostnem vrhu in vodstva gledaliških hiš se tega zavedajo, pa tudi pomembni slovenski režiserji se radi lotevajo slovenskih besedil.

Jera Ivanc je ob tem poudarila, da bi si v LGL želeli dramaturga, ki bi razvijal besedilo z avtorjem. Na njihovo gledališče namreč različni avtorji naslovijo ogromno število besedil, za katere pa se zdi, da nobeno ni popolnoma dodelano in bi dodatno delo na besedilu koristilo tako avtorju kot gledališčem.

Podoben občutek je imel tudi Iztok Valič, ustanovitelj in dolgoletni vodja GOML ter ustanovitelj festivala Zlata paličica. Festival je že v svojih zgodnjih izdajah vključeval tudi natečaj za najboljši tekst za otroke. Po Valiču človek ob končanem branju kopice prispelih tekstov dobi neprijeten občutek, da je dramatika za mlade s strani avtorjev podcenjevana ali pa izkazuje neznanje avtorjev. Podpira spodbujanje domače dramatike za mlade, treba pa bi bilo postaviti določene smernice. Bogataj je ob tem ugotavljal, da ne gre za podcenjevanje žanra, pač pa za samoprecenjevanje avtorjev. Kot primer dobre prakse je izpostavil delavnice gledališkega pisanja na Tednu slovenske drame, ki pa so zaradi svoje kratkotrajnosti premalo učinkovite.

Razprava se je nato dotaknila gledališke vzgoje, povezovanja gledališča za otroke in mlade z mentorji in šolami, ki imajo najpogosteje vlogo posrednika med gledališčem in njegovo publiko.

Po besedah Milene Mileve Blažič, profesorice na Pedagoški fakulteti, gledališču na splošno manjka večje povezovanje s šolami, ne samo v smislu vzgoje, ampak tudi v smislu izobraževanja učencev in učiteljev. Primerno se ji zdi, da bi bile v središču lutke, potem pa bi prišli na vrsto še ostali žanri. Po njenem mnenju je nujno potrebno ustanoviti revijo in zagotoviti kontinuiteto ter s tem inštitutski način spremljanja in razvijanja gledališkega področja. Omenila je tudi anketo izpred dveh let, ki je pokazala, da si otroci pri slovenščini najbolj želijo gledališča in dramatizacije. Opozorila je tudi, da je snovanje magistrskega študija dramske pedagogike na Pedagoški fakulteti v zaključni fazi.

Ira Ratej, umetniška vodja SNG Nova Gorica, ki je sodelovala pri konceptualizaciji nacionalnih programov gledaliških programov in mentorstva, je izpostavila opažanje, da se trenutna situacija na področju gledališke vzgoje na načelni ravni definitivno izboljšuje, v praksi pa stanje ostaja problematično. Poudarila je, da bomo čez nekaj let teatre lahko zaprli, če bomo pozabljali na mlado publiko. Po njenih ugotovitvah imamo segment pedagogov, ki imajo morda radi teater, čeprav strokovnega znanja o gledališču nimajo, zaupana pa jim je organizacija šolskih gledaliških dejavnosti. Povezovanje s šolami po njenem živi, manjkajo pa gledališki pedagogi, ki bi jih morala producirati AGRFT, ali pa bi morali svobodnjake, ki težko živijo, preusmeriti v delovanje na področju gledališke pedagogike po šolah.

Mojca Jan Zoran z Direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo je poudarila, da se ministrstvo zaveda problema manka kulturnih dni in pravih mentorjev. Poleg programov, ki jih že izvajajo, imajo v načrtu tudi program priporočenih vsebin, ki bo javno dostopen na strani Ministrstva za kulturo. Opaža, da se je sodelovanje njenega ministrstva z Ministrstvom za šolstvo in šport izboljšalo.

Primer uspešne prakse izvajanja kulturne vzgoje je predstavila Petra Slatinšek iz Kinobalona (Kinodvorov program za otroke in mlade). Dejala je, da v Kinodvoru za šolski program skrbita dve osebi, njuni plači pa zagotavljajo javni financerji (del plače je odvisen od projektov občine in države) in lastna sredstva. Delujeta tako, da proizvajata program in gradiva, ki so dostopna po vsej Sloveniji in vsem kinematografom (gre za katalog izbrane ponudbe in gradiva za učitelje). V Kinobalonu se tako lahko pohvalijo z vsakoletnim porastom obiska, šolske projekcije pa zdaj izvajajo vsak dan. Ob tem stanje na področju filma ocenjuje kot slabše kot v lutkovnem gledališču, saj filmske vzgoje ni niti v kurikulih, niti na Pedagoški fakulteti nima samostojnega predmeta, medtem ko ga lutkarstvo ima.

Da debata ne poteka v pravi smeri, je ugotavljal Igor Saksida, profesor na Pedagoški fakulteti in strokovnjak za mladinsko književnost. Po njegovem mnenju od šolskega sistema ne smemo pričakovati, da bo sam prepoznal vse sive lise kulturne vzgoje. Ob tem je zagotovil, da tudi javna šola ne more pokriti celotnega področja kulturne vzgoje, saj so ure pouka slovenščine časovno omejene. Poudaril je, da politika ne sme vplivati na sestavo kurikularnih komisij in na strokovne odločitve. Za namen gledališke vzgoje pa bi gledališča šolam morala ponuditi predstave, ambiciozno narejene po šolskem čtivu in hkrati s tem bi bilo potrebno tudi vzpostaviti dialog o predstavah. To bi po njegovem mnenju pomenilo večji doprinos h kontinuirani gledališki vzgoji kot seminarji, programi in resolucije.