Sheakespearova »škotska igra« velja za eno največjih tragedij vseh časov, kar je status, do katerega se ji brez kompleksnega, večplastnega naslovnega antijunaka in napete zgodbe gotovo ne bi uspelo povzpeti. O kompleksnosti, večplastnosti in napeti zgodbi bi zlahka govorili tudi v povezavi s pravim, zgodovinskim Macbethom – le da to ne bi bila kompleksnost, sprepletena iz istih plasti, in zgodba, napeta v enakih pogledih. Shakespeare se je – razumljivo – namreč močno oddaljil od zgodovinske resničnosti, ki pa je kljub skopim sočasnim virom dovolj vznemirljiva, da si zasluži vsaj hiter ošvrk.
Macbeth oziroma Mac Bethad mac Findláich,[1] kakor se je glasilo njegovo pravo, gelsko ime, se je rodil najbrž leta 1005 – prav takrat, ko je kralj postal njegov praded Kenneth II. (Cináed mac Maíl Coluim). Macbethova mati Doada je bila namreč druga hči Kennethovega sina, prav tako kralja, Malcolma II. (Máel Coluim mac Cináeda). Macbethova pravica do prestola torej ni bila iz trte izvita, podkrepil pa jo je še s tem, da se je pozneje poročil z Gruoch ingen Boite, vnukinjo (verjetno) Kennetha III. (Cináed mac Duib).
Macbethov oče je bil Findláech mac Ruaidrí, morayski mormaer, kar je položaj vladarja province, podrejen zgolj škotskemu kralju ali kralju Albe, kakršno je gelsko ime za Škotsko. Macbetha so po običaju, ki je tedaj veljal za sinove vseh pomembnih glavarjev, pri sedmih poslali na šolanje v samostan, kjer je ostal kakih deset let, med katerimi je njegov bratranec Gille Coemgáin ubil njegovega očeta in si tako utrl pot na morayski tron. A zelo mogoče je, da mu Macbeth, ko se je po samostanskem šolanju vrnil v tosvetno življenje, ni ostal dolžan. Leta 1032 je Gille Coemgáin skupaj s petdesetimi možmi namreč živ zgorel skupaj s skednjem, v katerem so bili ujeti. Kdo je podtaknil požar ali dal ukaz za požig, ni znano – vsaj nobeden sočasnih virov tega ne omenja –, toda glavna osumljenca sta dva: Malcolm II. in Macbeth, ki je z njegovo smrtjo največ pridobil. Ne samo da se je tako uspešno maščeval za očetovo smrt in zasedel prestol, temveč se je tudi poročil z bratrančevo vdovo, že omenjeno Gruoch, in posinovil njenega sina Lulacha (katerega oče je bil Gille Coemgáin!), ki ga je pozneje, resda za kratek čas, nasledil na škotskem prestolu, saj novonastali zakonski par ni imel skupnih otrok.
Novembra 1034 je tedanji škotski kralj Malcolm II. umrl naravne smrti. Nasledil ga je vnuk Duncan (Donnchad mac Crinain), ki je bil njegov izvoljeni naslednik.[2] Duncanovo kraljevanje se je začelo dokaj mirno, morda tudi zaradi njegove mladosti, ki jo omenja več sočasnih virov, vendar si je kmalu pridobil sloves šibkega in neučinkovitega vladarja ter nekompetentnega vojskovodje. V istem obdobju je Macbeth, nasprotno, kot vojščak in kot osebnost pridobival veljavo in ugled. (Mimogrede, o njegovi bojevniški veščini priča vzdevek, ki se ga je prijel pozneje, bojda zaradi učinkovitosti na s krvjo oškropljenem bojnem polju: Rdeči kralj.) Sprva je kot eden poveljnikov služil Duncanu, kot kaže, pa je čez čas prestopil na stran njegovih nasprotnikov. Vsekakor je Duncan leta 1039 vpadel v Moray, kjer je bil v bitki pri Bothnagowanu (danes Pitgavenyju) ubit. Glede na Shakespearovo zgodbo je misel, da je padel prav pod »Macbethovo« roko, mamljiva, vendar česa takega seveda ne moremo vedeti. Konec koncev pa je literarno dovolj vznemirljivo že dejstvo, da so ga pokončali morayski možje pod Macbethovim poveljstvom.
Kot kralj Albe je Duncana po povsem zakoniti poti nasledil prav Macbeth, ki ga je njegov kraljevski rod vsekakor uvrščal med upravičence do prestola. Viri ne poročajo, da bi pri tem naletel na kakšno hudo nasprotovanje. Škotski je vladal sedemnajst let – in to je bil večinoma čas miru, blaginje in razcveta. Macbeth je spodbujal širjenje krščanske vere, sprejel več naprednih zakonov (uveljavil je denimo tradicionalno keltsko zaprisego, da bodo njegovi sodni uradniki branili ženske in sirote po vsem kraljestvu, ali zakon, ki je hčeram podeljeval enake dedne pravice kot sinovom) in utrdil mesto Škotske na evropskem zemljevidu. Dokaz za to je med drugim papeževo povabilo kraljevemu paru v Rim ob jubilejnem letu. Macbeth se je očitno počutil dovolj varnega, da se je odločil odpotovati tja. Viri tudi navajajo, da je v večnem mestu velikodušno delil miloščino, iz česar lahko sklepamo o velikem bogastvu kralja in njegove dežele – ali pa vsaj o želji, da bi vzbudil tak vtis.
Po vrnitvi pa se je Macbethova sreča – ne po njegovi krivdi – začela obračati. Leta 1052 je na dvor sprejel normanske izgnance iz Anglije. Četudi je šlo za zakoreninjeno keltsko navado, da z dobrodošlico sprejmejo vsakega popotnika, angleška gospoda za to dejanje ni pokazala velikega razumevanja. Tako je morda tudi lobiranje Malcolma, sina ubitega kralja Duncana, za škotski prestol pri njej padlo na plodnejša tla. Vsekakor so Malcolmova prizadevanja pripeljala do tega, da je Siward, vojvoda Northumberlandski, leta 1054 v njegovem spremstvu vpadel v Anglijo. Julija istega leta se je Siwardova vojska pri Dunsinanu spopadla z Macbethovo. Izgube so štele 3000 mož na Macbethovi in 1500 na nasprotni strani, bitka je bila neodločena. Nadaljnja tri leta se je moral Macbeth nenehno braniti pred Malcolmovimi novimi napadi. Sprva uspešno, nato pa je izgubil ključna zaveznika, papeža Leona IX. in škofa sv. Andreja, najpomembnejše škofije na Škotskem, ki sta Angleže s svojim vplivom lahko odvračala od podpore Malcolmu, umrl pa je tudi vodilni general njegove vojske Thorfinn Orkneyjski. Petnajstega avgusta 1057 je bil Macbeth tako končno poražen; padel je v bitki pri Lumphananu. Nekaj dni po njegovi smrti so za kralja Albe okronali njegovega posinovljenca Lulacha, ki je na prestolu ostal sedem mesecev, potem pa so ga ubili Malcolmovi plačanci. Glede na njegova nadimka, Lulach Nesrečni in Lulach Slaboumni, lahko sklepamo, da se kot kralj ni pretirano izkazal. Šele po njegovi smrti je škotski prestol zasedel Malcolm sam.
Macbetha so pokopali na otoku Iona, tradicionalnem počivališču zakonitih škotskih kraljev.
Razlike med zgodovinskim in Shakespearovim Macbethom so očitne že na prvi pogled: pravi Macbeth svojega kraljevskega predhodnika, ki ni bil moder in star vladar, ni zavratno ubil v njegovi postelji; ni bil uzurpator; ni vladal le približno leto dni, kar je čas, v katerem se odvijejo dogodki v igri; po vsem sodeč ni bil spletkarski morilec, ampak preudaren vladar, ki je skrbel za dobrobit svojih podanikov; in ni bil ubit v bitki pri Dunsinanu, temveč tri leta pozneje, na bojnem polju pri Lumphananu.
Zakaj je Shakespeare tako očrnil legitimnega in očitno celo dobrega vladarja? Pri svoji tragediji se je, podobno kot pri številnih drugih delih, zlasti kraljevskih igrah, Kralju Learu in Cimbelinu (in podobno kot številni drugi elizabetinski pisci, med njimi Marlowe in Spenser), močno oprl na tedaj priljubljeno Holinshedovo kroniko – vrhunec tudorske historiografije, obsežen popis zgodovine Anglije, Škotske in Irske izpod peres več avtorjev. Luč sveta je ugledala leta 1577, pregledana (cenzurirana) in predelana izdaja pa deset let pozneje – in prav to je uporabljal Shakespeare.
Toda dramatik se je v pomembnih vidikih oddaljil tudi od Macbethove zgodbe v kroniki; najočitnejša pri tem je prav karakterizacija glavnega lika samega (kronika ga, precej bolj v skladu z dejansko zgodovino, opisuje kot pravičnega kralja, ki je vladal sedemnajst let). Podobno bard Duncana predstavi kot modrega, starega vladarja, čeprav ga kronike opisujejo kot šibkega monarha, ki se je prekršil zoper škotski običaj, tako da je za naslednika imenoval svojega sina Malcolma, ne da bi upošteval voljo glavarjev. Tudi Banquo iz kronik in Banquo pri Shakespearu se močno razlikujeta, saj je tisti kroniški spletkar in Macbethov sostorilec. In, ne nazadnje, drugačne so celo tri vešče, ki se sicer pojavijo tudi v kroniki, vendar so tam opisane kot vilinska bitja ali nimfe, v Shakespearovem Macbethu pa so postale temačne in čudaške kreature.
Verjetno je, da se je Shakespeare glede omenjenih značajev in odnosov vendarle navdihnil v kroniki, vendar ne pri delu, ki govori o Macbethu. Lika kralja Duncana in Macbetha, zavratni umor, pa tudi slaba znamenja, ki mu sledijo, namreč močno spominjajo na zgodbo kralja Duffa (Dub mac Maíl Choluim, ki je živel med letoma 930 in 966, vladal pa od 962. do smrti). Ubil naj bi ga Donwald, eden njegovih plemiških podanikov – in sicer ob podpihovanju svoje žene. Po Duffovi smrti naj bi Škotsko zajelo obdobje mraka in kaosa. Kaže, da je na Shakespeara vplivala še kroniška zgodba kralja Kennetha (Cináed mac Maíl Coluim, sicer Duffov brat, na prestolu med letoma 971 in 995), ki ubije Duffovega sina, da bi tako nasledstvo zagotovil sebi, vendar ga nato mučijo občutki krivde, izraženi v skrivnostnem glasu, ki mu ne da spati in mu zbuja strah in grozo.
Sklepamo pa lahko, da Shakespeara pri vseh teh spremembah niso gnali zgolj literarni motivi. Stvari se postavijo na svoje mesto, če pomislimo, da je bil Macbeth najverjetneje napisan v prvih letih vladanja Jakoba I. Angleškega (na Škotskem Jakoba VI.), med drugim pokrovitelja Shakespearove igralske družine Kraljevi možje (King's Men). Izpričano je njegovo zanimanje za demonologijo in čarovništvo, in v tem je najbrž razlog, da so nimfe postale vešče, in za splošno temačno vzdušje tragedije. Kralj Jakob je bil poleg tega potomec Malcolma III. in pripadnik dinastije Stuart, za katere začetnika je veljal Fleance, Banquov sin. Več kot dovolj razlogov torej, da so Banqua v igri preroške vešče priliznjeno pozdravile: »Prva vešča: Manjši, kot je Macbeth, in vendar večji. / Druga vešča: Ne tako srečen, a veliko srečnejši. / Tretja vešča: Rodil boš kralje, toda kralj ne boš.« (Macbeth, I. dejanje, 3. prizor, prev. Srečko Fišer)
Macbethova linija pa je po drugi strani s smrtjo njegovega posinovljenca Lulacha izumrla in skrb za čustva morebitnih naslednikov je bila povsem odveč … Tako celo v Velikem splošnem leksikonu o Macbethu najdemo samo tale vprašljivi zapis: »Macbeth [mekbét], škot. kralj (1040–57), umoril svojega predhodnika Duncana I., njega pa je umoril Duncanov sin Malcolm II. →Shakespearova tragedija.« (Veliki splošni leksikon, Četrta knjiga Ka–Ma, Ljubljana: DZS,1997, str. 2400)
[1] V besedilu bom zaradi uveljavljenosti uporabljala poangležene oblike imen kraljev, tudi v primeru Macbetha, navedla pa bom tudi njihova gelska imena.
[2] Med keltskimi plemeni, zlasti na Škotskem in Irskem, je bil namreč običaj, da so kralja ali vodja klana izbrali zbrani glavarji vseh družin. Položaj je zadržal do smrti. Hkrati so izbrali tudi njegovega (prestolo)naslednika, ki je kraljevo mesto prevzel, če je kralj umrl ali ni mogel vladati. Včasih je ta naslednik postal kraljev sin, vendar nikakor ne samodejno. Nasprotno, veljalo je načelo, naj glavarstvo preide na najstarejšega in najplemenitejšega istega rodu, to pa je bil lahko brat, nečak, bratranec … Takšen sistem je dopuščal veliko možnosti za uveljavljanje individualnih ambicij in potemtakem pogoste spopade tako znotraj družin kakor med klani. Sistem so formalno opustili šele v zgodnjem 17. stoletju, za časa vladavine Jakoba VI. (oz. I. na Angleškem); zamenjalo ga je načelo primogeniture.
Povezava: PDF Gledališkega lista