Benjamin Zajc, 17. 9. 2017

Zajčki in korenčki

Karelčkove zgodbice (Lutkovno gledališče Ljubljana) je zadnja od tekmovalnih predstav, ki smo si jih lahko ogledali na 9. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.
:
:
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Nastala je v režiji in likovni podobi Silvana Omerzuja, ki je ponovno postregel s svojimi značilnimi namiznimi lesenimi lutkami. Karelček je igriv štiriletnik, ki s seboj prenaša svojega pingvina in obožuje korenje. Čeprav naslov namiguje na več zgodb iz njegovega življenja, predstava prikaže en dan v njegovem življenju, od jutra do večera. Godi se mu to, kar se godi vsakemu štiriletniku: umiti si mora zobe, pojesti zajtrk in se kar se da veliko igrati. Animacija lutk je klasična, teče gladko in brez napak. Scenografija, ki ostaja v okovih Omerzujeve estetike, je omejena na manjšo škatlo s pomikajočimi se vrati, ki se zapirajo ob koncih prizoriv in odpirajo ob začetkih novih. Ob škatli se nahajata tudi dve platni, na katerih lahko spremljamo senčno scenografijo, ki predstavlja rešitev nekaterih vsebinskih dispozicij, kot sta na primer prikaz narisanega in gozd.

Čeprav je predstava namenjena otrokom od drugega leta dalje, pa v svoji matici skriva kar nekaj provokacij na danes dokaj pereče teme, kot sta tradicionalna družina in žena kot moževa skrbnica. Ravno slednja je tista, pri kateri režiser in animatorji navržejo, kar nekaj namigov, da v predstavi morda ne gre le za Karelčka. Velika zajkla je mama in žena, ki možu skuha novo kavo, ko mu ta ni všeč, in cele dneve skrbi za sina. V trenutkih, ko ima čas zase, je otožna, razmišljujoča, kar pa vseeno uspe prekiniti Karelček. Tako ta otroška predstava uspe s svojim nežnim humorjem zabavati otroke, s svojo morebitno globjo temo pa zainteresirati tudi starejšo publiko. Ponovno lahko, kot v svoji prvi recenziji za ta bienale, uporabim prepričanje umetnice Svetlane Makarovič, da je dobra otroška predstava tista, ki spregovori tako najmlajšim kot tudi odraslim.

***

Tekst je nastal za festivalski blog, ki nastaja v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment.

Mentorica seminarja in urednica bloga je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek. Sodelujejo: Tjaša Bertoncelj, Katja Gorečan, Maša Jazbec, Maša Radi, Nika Švab, Benjamin Zajc

Povezava: https://lutkovnibienale2017.wordpress.com/

Bienale lutkovnih ustvarjalcev

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Pin-pin-pingvin, ki zna pogreti srce
Maša Jazbec, 15. 9. 2017
Zverinska poslastica na meji lutkovnega
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Film o pionirju slovenskega lutkarstva
Tjaša Bertoncelj, 14. 9. 2017
Enostavno, smrt
Benjamin Zajc, 14. 9. 2017
Divje navihani kovčki
Nika Švab, 16. 9. 2017
Kaj pa če …
Benjamin Zajc, 16. 9. 2017
Koga se boji Virginija Volk?
Tjaša Bertoncelj, 16. 9. 2017
Za črnim oblačilom
Maša Radi, 16. 9. 2017
Oder kot igralnica
Olga Vujović, 13. 9. 2017
Če ima lutka noge, mora hoditi!
Maša Jazbec, 16. 9. 2017
Nokavt klasični lutkovni obliki
Benjamin Zajc, 14. 9. 2017
Divje navihani kovčki
Benjamin Zajc, 23. 10. 2017
Refleksija: Grozljiva lepota
Benjamin Zajc, 20. 10. 2017
Hommage à Tomaž Pandur