Dramaturginja in kustosinja Tea Rogelj, ki je prevzela dvoletno selektorstvo Tedna slovenske drame, si je ogledala 49 predstav, zasnovanih po slovenskih dramskih besedilih. Presenetilo jo je, da je bilo med predstavami le pet slovenskih dramskih klasik. Le tretjina predstav je temeljila na dramski formi v običajnem pomenu besede. Ostale so označene kot avtorski projekti, pri nekaterih predstavah je govorjeno besedilo produkt procesa ustvarjanja, druge spet so hibrid navedenega.

Čemu pripisujete dejstvo, da je tako malo predstav nastalo po klasičnih dramskih tekstih?

Zdi se mi, da izvajalci raje izhajajo iz lastnih besedil, ki pa pogosto niso vnaprej tehtno pripravljena. Zlasti pri zunajinstitucionalnih skupinah je, če primerjam razmere pred desetimi leti, že v osnovi zaznati manjšo ambicioznost. Kot da so kar prehitro zadovoljni s svojim delom. Morda gre pri vsem tem tudi za razkorak med generacijami, ko mlajših ustvarjalcev klasična besedila ne nagovarjajo več.

Nekaj ima z vsem skupaj verjetno opraviti tudi status ustvarjalcev, sploh samozaposlenih. Ves čas se mudi, ni časa za študij, več refleksije, popravljanja?

Res je, ustvarjalci na zunajinstitucionalni sceni morajo za preživetje delati na različnih koncih, včasih pri več projektih hkrati, razpršeno. Ne živimo v časih, ko bi lahko uprizoritev pripravljali 4, 5 mesecev. Da lahko besedilo, nastalo med ustvarjanjem predstave, dozori, je potreben čas. Kaj pa lahko nastane v mesecu, dveh? V tako kratkem času se še v klasično besedilo ne moreš resno poglobiti, kaj šele dodelati predstave, katere dialogi nastajajo sproti, na vajah.

Verjetno so, s tem, kar ste povedali, mestoma povezane tudi solo predstave, v katerih ustvarjalci izrekajo svoj pogled na življenje, umetnost, svet. Teh je bilo v zadnjem obdobju res veliko. Kako gledate na ta trend?

To je lahko zanimiv prijem, a se je v določeni fazi izpel, saj ga ustvarjalci v zadnjih letih, zlasti na zunajinstitucionalnih odrih, uporabljajo res zelo pogosto. In ko se neka forma vztrajno ponavlja, se je gledalec prej ali slej naveliča. Razen tega pa tudi takšen pristop potrebuje poglobljeno dodelavo, če naj bo učinkovit. Mislim, da je nastopil čas za iskanje novih oblik.

Kakšen se vam zdi vaš nabor tekmovalnih predstav v primerjavi z minulimi leti? Opažate kakšne posebnosti?

Ker sem prvič selektorica, sem pregledala tudi nabore predstav iz minulih let - morda so bile, vsaj nekatere, bolj izzivalne, provokativne. Sicer pa sem si kot selektorica morala določiti merila za izbor programa. Ne zdi se mi namreč prav, da bi sledila zgolj svojim osebnim preferencam, zato sem si za glavne kriterije postavila dovršenost, ambicioznost in celovitost uprizoritev - od besedila, igralcev, scene, kostumov, glasbe...

Greva kar po vrsti in, prosim, če pokomentirate izbor.

Predstava Dogodek v mestu Gogi (SSG Trst in Glasbena matica, Slavko Grum, režija Igor Pison) me je sprovocirala s tem, da dva igralca odigrata praktično vse vloge. Sodim v generacijo, ki je videla že veliko Gog. Očaral me je neobremenjen odnos do klasike - Gogo tokrat uzremo skozi komično prizmo, ne zgolj skozi temačno, težko, zadušljivo atmosfero.

Tarzan (SNG Drama Ljubljana, Rok Vilčnik - rokgre, režija Eva Nina Lampič) je dobro narejena uprizoritev dramske novitete z igralskimi presežki. Na mestih, kjer je besedilo rahlo tezno, ga zna uprizoritev preseči, nadgraditi. Pomembno se mi zdi, da je krstna uprizoritev gledljiva, primerna za najširši krog gledalcev.

Butnskala (PGK/SMG, Emil Filipčič, Marko Derganc, režija Vito Taufer) je tekst, ki je bil sprva narejen za radijski medij, potem je zaživel še v filmu in stripu. Njegov prenos v drug, gledališki medij je precej zahteven, zlasti še, ker gre za kultno besedilo. Zanimivo pri tej uprizoritvi se mi zdi tudi, da je v gledališče pritegnila tudi občinstvo, ki sicer ne zahaja vanj.

Slednje velja tudi za Republiko Slovenijo (Maska/SMG, kolektivno delo ustvarjalcev), primer t.i. dokumentarne predstave. Uprizoritev se loteva afere Depala vas in preprodaje orožja, teme, ki je še vedno žgoča, saj so njeni najvidnejši akterji še vedno politično dejavni. Ta tema je v gledališče prodrla dokaj pozno, a ker obravnavani dogodki doslej niso doživeli pravega epiloga, je prav, da jo je uprizoritev znova odprla.

Predstava mi, evropski mrliči (SMG, Simona Semenič, režija Sebastijan Horvat) je precej razburkala slovensko gledališko javnost. Osebno me je pritegnila z raziskovanjem odnosa med politično korektnostjo in svobodo govora. Tako sem vsaj razumela prestopanje meja, ki si ga privošči, ko na odru "usmrtijo" konkretne politike, teroriste, ekonomiste in tudi člane komisije za uprizoritvene umetnosti. Hkrati pa me je sprovocirala, saj me je napeljala k soočenju z lastno krvoločnostjo do "krivcev" za sedanje stanje sveta.

Predstava Ich kann nicht anders (Beton Ltd.) me je navdušila z igralskimi kreacijami ter intimno in prodorno analizo nas samih, gledališčnikov, kulturnikov, intelektualcev, individualistov, ki podpisujemo peticije ter na Facebooku lajkamo, komentiramo in zavračamo, toda ali res naredimo kaj več od tega? Ali pa morda samo besedičimo, si peremo vest ter se ukvarjamo zgolj sami s sabo?

Plovemo (APT, Dominik Smole, režija Jana Menger) je uprizoritev, ki jo je z dramskimi igralci pripravila koreografka; je izjemno natančna in ogromno zahteva od nastopajočih, saj predvideva neprekinjeno usklajenost med gibom in besedo. V njej ima posebno vlogo dinamika skupine, ukvarja pa se s pomembnim in univerzalnim vprašanjem, kam plovemo, kdo je kapitan in ali mu bomo sledili.

Svetovalec (MGL, Mile Korun, režija Nina Rajić Kranjac) je uprizoritveno zelo zahtevno besedilo. Očaral me je pristop mlade režiserke, ki si upa uporabljati domišljijo, ima svoboden, neobremenjen odnos do dramske predloge in avtoritet, je duhovita, hkrati pa zna delati z igralci in jim pustiti dovolj ustvarjalnega prostora. Vse to se odraža v igralsko-režijski zaokroženosti postavitve.

Kako pa ste določili kriterij, glede na manko klasičnih dramskih besedil, kaj je "dovolj slovensko" za festival in kje je že preveč "tujega"?

Odločala sem se od primera do primera. Kot selektorica sem bila pri tem raje bolj konservativna in v izbor nisem vključila uprizoritev, ki so se mi v tem smislu zdele mejne. Takšna je bila recimo zelo aktualna in zanimiva predstava Projektator Zavoda Delak v režiji Dragana Živadinova, ki je izhajala iz O'Neillove Kosmate opice, čeprav so ustvarjalci tudi veliko dodajali. Podobno velja za predstavo Chagall (Mini teater, ŠKUC, zavod Projekt Atol) v režiji Ivana Peternelja, narejeni po Chagallovih spominih.

Po vsem tem, kar ste našteli, se zdi, da je kljub vsemu veliko predstav, narejenih po slovenskih besedilih, in je pomislek, da bi bil Teden slovenske drame lahko bienalnega značaja odveč?

Ja, imamo tolikšno produkcijo uprizoritev, narejenih po slovenskih predlogah, da letna forma ni prepogosta. Zlahka sem izbrala osem kakovostnih predstav za tekmovalni program in pet za spremljevalnega. Ta nacionalni festival ima zelo pomembno vlogo pri spodbujanju slovenske dramatike, tako pisanja kot uprizarjanja. Kar mu manjka, je močnejša finančna podpora.

Že leta občudujem organizatorje. Organizacijska forma festivala v kranjskem gledališču obsega le peščico ljudi in festival delajo ob rednem gledališkem delu. Pred leti so začeli zmagovalne drame prevajati v angleščino in jih izdajati. To je najboljši način za promocijo slovenske dramatike. Kasneje jim je za to zmanjkalo denarja. Prav bi bilo, da bi bili vsi nominirani teksti za Grumovo nagrado za najboljšo slovensko dramo prevedeni vsaj v angleščino. Drame je potem treba promovirati na tujih festivalih in gostovanjih, jih ponujati tujim gledališčem. Takšne stvari ne smejo biti prepuščene naključju. Gre za trdo delo, jasno vizijo. Mislite, da se je prodor, t.i. fenomen skandinavskih kriminalk zgodil kar tako? Pri nas je to pogosto prepuščeno samim avtorjem: sami plačujejo prevajalce ali celo sami prevajajo... To bi vendarle moralo biti v interesu države!

Omenili ste Grumovo nagrado, ki jo podeljujejo na festivalu. Žirija vsako leto v branje prejme 50, 60 t.i. dramskih besedil, a veliko med njimi ne premore niti osnovnih zakonitosti dramskega pisanja. Med nagrajenci so zato, če malo poenostavim, ves čas ista imena. Kje prepoznavate problem?

To je zagatno, večplastno vprašanje, a moje osebno mnenje je, da je nujno kontinuirano poučevanje dramske pisave, učenje obrti na akademiji. Na AGRFT imamo predmet dramsko pisanje šele nekaj let, kar je prekratka doba za konkretne rezultate, te lahko pričakujemo na daljši rok. Nujno je tudi, da lahko ustvarjalci preko bralnih in odrskih postavitev svoja besedila preverijo, da jih gledališča preigravajo in da se o njih spregovori. Ustvarjalec potrebuje povratno informacijo.

No, samo učenje dramskega pisanja verjetno ni dovolj.

Res je, lahko se naučiš obrti, ampak potrebna je tudi nadarjenost. To pa mati narava da - ali pa ne da. Toda najprej moraš poznati pravila. Ko jih poznaš, jih lahko kršiš. Ker če jih kršiš prej, jih kršiš slabo in okorno.