Center uprizoritvenih umetnosti bo po zamisli režiserja in predsednika programskega sveta javnega zavoda Maribor 2012 Tomaža Pandurja zrasel na lokaciji opuščene tekstilne tovarne na desnem nabrežju Drave na Studencih. Mestni svet je na za javnost nenapovedani dopisni seji julija izdal soglasje za najemno pogodbo z mariborskim investicijskim podjetjem ZIM za najem prostorov v skupnem obsegu 10.454 kvadratnih metrov. Cena najema znaša 15,90 evra za kvadratni meter mesečno, najemno razmerje pa je sklenjeno za obdobje 20 let.
Pandur je že marca na okrogli mizi na temo Evropske prestolnice kulture (EPK) povedal, da se ne zavzema za tisto, kar je majhno, povprečno, provincialno, temveč za veličastno, spektakularno, edinstveno, za projekt, ki bo mesto znova postavil na evropski zemljevid kulture. "Bomo zgradili Potemkinovo vas, ki bo zakrila našo bedo in povprečnost, ali pa bomo resnično eksplodirali v vsem svojem blišču," se je takrat vprašal Pandur.
Odzivi na Pandurjevo gledališče so zelo različni. Med mariborskimi kulturniki je spomin na obdobje med letoma 1989 in 1996, ko je bil Pandur umetniški vodja Drame SNG Maribor, še vedno svež. S predstavami, kot so bile La divina Comedia, Ruska misija in Babylon, je Pandur kulturni Maribor za nekaj let sicer premaknil na mednarodno raven, a v tem času si je pridobil tudi številne kritike zaradi negospodarnosti s sredstvi.
Tokrat je javnost vznemirilo predvsem sprejetje odločitve o gradnji centra, ki je padlo brez javne razprave. Prestavitev ideje je bila, kot je povedal direktor Cankarjevega doma (CD) Mitja Rotovnik, "nora in šokantna". Ideja ni izšla iz mariborske ali širše kulturne baze, v obliki soglasja civilne družbe in institucionaliziranega javnega sektorja, temveč je bila županovo predvolilno presenečenje, ki ga je lansiral izrazito nedemokratično prek korespondenčne seje.
Rotovnik meni, da se mariborski župan Franc Kangler vede v skladu z mislijo: Kultura, to sem v Mariboru jaz. Rotovniku "vse skupaj diši po mafijaštvu". Kot opozarja, je problemov več. Ne le, da investicija, ki bi bila dražja od gradnje Cankarjevega doma, ni bila stvar javne razprav, nihče, ki nasprotuje županovi samovolji, sploh ni videl elaborata o ekonomski upravičenosti te investicije. In še: "Vsi navdušeni protagonisti nove mariborske investicije tudi pozabljajo, da se je recesija šele zares začela in da jo bomo s takimi rokohitrskimi pobudami le poglabljali."
Sicer pa Rotovnik meni, da v Sloveniji ne potrebujemo nobenega novega gledališča, ki bi se financiralo iz javnih sredstev. Javnosektorska gledališka mreža je že sedaj preširoka, kar po Rotovnikovih besedah kažejo akutne težave z njenim vzdrževanjem, financiranjem in preskromnim obiskom predstav glede na njeno relativno široko programsko ponudbo. V to pa se lahko vključijo tudi nove, sodobnejše programske ideje. Če kaj potrebujemo, so to po Rotovnikovem mnenju manjša zasebna gledališča, ki so se sposobna financirati na trgu.
Drugačnega mnenja je direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina. Idejo podpira, saj, kot je povedal, Maribor potrebuje takšen večnamenski prostor, kjer bi lahko potekali ne le gledališke predstave, temveč tudi koncerti in performansi. Dvorana Tabor se je namreč izkazala za povsem neprimerno za takšne dejavnosti. Poleg tega je SNG Maribor napolnjen z lastno produkcijo in ne sprejme več kot 800 obiskovalcev. Tudi Unionska dvorana s svojo odlično akustiko sprejme 500 obiskovalcev ter je prav tako skoraj ves čas zasedena. Vsekakor, tako Rukavina, bi takšen center za Maribor pomenil trajnostni instrument širše mednarodne prepoznavnosti, kar je eden od osnovnih ciljev EPK.
Rukavina centra uprizoritvenih umetnosti ne razume kot konkurence Narodnemu domu Maribor. Ravno nasprotno, center bi narodnemu domu ponudil priložnost za izpeljavo projektov, predvsem v času festivala Lent, ki jih sedaj zaradi tehnične zahtevnosti ali tveganja z vremenom ni bilo mogoče uresničiti.
Rukavina, ki je tudi v.d. generalnega direktorja zavoda Maribor 2012, se v razprave o izpeljavi projekta centra uprizoritvenih umetnosti in morebitnega političnega ozadja ne želi spuščati. Poudaril je, da investicije niso področje, ki bi ga poznal in želel v njem delati, in tako je tudi danes. "Prav tako se nisem želel spuščati v sfero političnega delovanja, če bi želel biti politik, potem bi to postal že zdavnaj," je dodal.
Svoje mnenje o centru uprizoritvenih umetnosti ima direktor nevladne organizacije Pekarna magdalenske mreže Gregor Kosi. "Pred časom smo v primeru prenavljanja Pekarne slišali, da Maribor nikakor ne potrebuje in si ne more privoščiti novega javnega zavoda, čez čas pa je realnost bistveno drugačna, perspektive pa silijo iz najbolj herojskih gabariti," je povedal Kosi.
Center uprizoritvenih umetnosti bo zrasel zelo blizu Pekarne. Ali Kosi center razume kot konkurenco Pekarni? "Za tiste, ki Pekarno mislijo kot prostor alter potrošnje, gotovo, za tiste, ki živimo Pekarno kot organizem za spreminjanje sveta, pa nikakor. Zaplete se lahko le v finančnem smislu - denar za prenovo, sofinanciranje programov - kjer pa bo zelo hitro jasno, katere so mestne prioritete," je povedal Kosi.
Ravnatelj SNG Drama Ljubljana Ivo Ban "načelno podpira vzpostavitev vsake institucije ali objekta, namenjenega kulturi". Kot je Ban povedal so v Mariboru gotovo pretehtali, kaj potrebujejo med EPK in kaj zatem. Ban meni, "da so v življenju stvari, ki jih je preprosto treba narediti in izpeljati. Da pa bi narejeno in izpeljano ugajalo vsem, je nepredstavljivo - ne glede na to, ali o tem predhodno razpravljamo ali ne".