Alenka Vesenjak/STA, 5. 11. 2012

Maja Pelević in Milan Marković: V strankah vsi programi za kulturo zvenijo enako (intervju)

Mlada srbska dramatika Maja Pelević, ki je slovenskemu občinstvu znana po tekstih Pomarančna koža in Možda smo mi Miki Maus, in Milan Marković sta imela na začetku leta vsega dovolj. Bila sta brez pravega dela, vedela pa sta, da se razmere spremenijo, brž ko se včlaniš v kakšno politično stranko. Včlanila sta se v sedem, levih in desnih, strank.

foto Boštjan Lah

V vseh strankah, bil je predvolilni čas, so ju nemudoma sprejeli, tako v levi LDP (Liberalno demokratska partija) Čede Jovanovića kot v desnih DSS (Demokratska stranka Srbije) Vojislava Koštunice ali SNS (Srbska napredna stranka) Tomislava Nikolića. Mlada srbska umetnika sta bila presenečena, kako hitro sta postala tudi člana odborov za kulturo, že so jima omenjali tudi možnost prevzema nekaterih vodilnih mest v kulturnih institucijah.

Pelevićeva in Marković nekaj časa nista vedela, kaj bi z vsem nakopičenim gradivom s sestankov, kako bi svojo izkušnjo in sporočilo prenesla v umetniško formo. Odločila sta se za bralno uprizoritev, ki nosi naslov Oni žive. Umetnika v temi ob namiznih lučkah in pred projekcijskim platnom, na katerem se izmenjujejo sugestivni dokumenti, interpretirata pogovore s političnih sestankov, kako se o projektu pogovarjata po "chatu", se prepirata, zabavata, obupujeta...

Kot delo v nastajanju je bila predstava na ogled že v ljubljanskem Gledališču Glej, nedavno še na Borštnikovem srečanju, na katerem sta avtorja tudi spregovorila o svoji izkušnji.

V prvi vrsti sta želela predstaviti položaj mladih umetnikov v državi, kjer denarja za kulturo preprosto ni. "V kulturo nista vlagali ne prejšnja ne sedanja vlada. Dejstvo je, da je v naši družbi zelo težko napredovati, če nisi član kakšne stranke ali vsaj očiten privrženec. Na vse položaje v kulturnih institucijah so ljudje prišli po strankarski liniji, to ni nobena skrivnost. Pogosto za opravljanje službe seveda nimajo kvalifikacij," je stanje stvari opisala Pelevićeva.

Kot sta umetnika povedala, se zavedata, da njuna ideja ni izvirna, spomniti velja že na Janeze Janše in njihovo družno včlanitev v SDS, toda v Beogradu so njuni kolegi vedno le govorili, kako bi se bilo najbolje včlaniti v stranke, sama pa sta to dejansko storila, v sedmih dneh sta postala člana sedmih vodilnih strank v Srbiji.

Potem ko sta prejela članski izkaznici in z njima vabila na sestanke, sta na nekem mestu nad projektom izgubila kontrolo, saj sta kar naenkrat postala del sistema, ki jima je bil popolnoma tuj. Pelevićeva se je nad vsem skupaj, kot je dejala, zabavala, Marković pa je želel slediti neki metodi, saj ni bilo več jasno, kdo s kom manipulira. "Midva sva morala biti tista, ki sva od politikov želela gradivo za projekt, zato sva vse pogovore na sestankih snemala," je pojasnil Marković.

Zelo poveden zasuk se je zgodil, ko so ju v stranki DSS prosili, naj predstavita svoj pogled na kulturo in ideologijo. Nista dolgo oklevala, izbrskala sta tekst Hitlerjevega propagandista Josepha Goebbelsa iz leta 1929 z naslovom Znanje in propaganda. Namesto Hitlerja sta v besedilo vnesla ime predsednika stranke Koštunice, nacional-socializem je nadomestila demokracija, propagando pa je zamenjal politični marketing. Besedilo z novim naslovom Ideja - strategija - premik sta, z ustreznimi popravki, kar zadeva vodje strank, poslala še na naslove šestih drugih. "Njun" manifest je bil odlično sprejet, LDP ga je nemudoma objavila tudi na svoji spletni strani.

Umetnika sta enkratni performans želela predstaviti v studiu Jugoslovanskega dramskega gledališča (JDP), a je direktorica vztrajala pri tem, da ne gre za "estetsko dovolj relevanten projekt". "Toda JDP je bilo idealno mesto za izvedbo, saj se z Majo posvečava prav temu, v kakšnem stanju so kulturne institucije v Srbiji, v Beogradu. JDP je v zelo slabi situaciji. Prejšnjo sezono so imeli le eno premiero," je povedal Marković.

"Šele na Bitefu smo dobili neke vrste legitimacijo, kar naenkrat je najino delo postalo umetniško relevantno, dovolj globoko, dovolj široko. Šlo je za cenzuro. Razumljivo, bil je predvolilni čas, vodja JDP, ki je bila, kot vsi, nastavljena politično, bi imela zaradi tega probleme," je pojasnil Marković.

Kako so se, ko je prišla na dan resnica, odzvale stranke? Najprej so se odzvali novinarji, prišlo je do medijskega pompa, poročali so glede na to, kdo je lastnik medija, nato so prišle na vrsto stranke, tam so dejali, da za naju niso še nikoli slišali, se spominja Pelevićeva.

Od takrat glede projekta vlada popoln molk, tako na politični kot umetniški sceni. Predstava je v Sloveniji ali v Nemčiji naletela na veliko večji kritiški odmev kot doma. Umetnika najbolj jezi, kako so se na vse skupaj odzvali njuni kolegi, "na nek čuden način so se 'outirali', jaz sem tudi gej, samo ne povem na glas". Takoj so ju tudi vprašali, kaj je njun naslednji korak. "Kaj boste storili vi," sta jim odvrnila in naletela na molk. "Govorimo o javnem govoru, ki ga pri nas ni," je povzel Marković.

Nekdo je predlagal, da bi se avtorja soočila z vodji strank, a sta menila, da je to skrajno neumna ideja. "V strankah vsi programi za kulturo zvenijo identično in nimajo veze z ničemer. S temi ljudmi se ne da pogovarjati, pogovarjali smo se že prej, na sestankih, mi preprosto ne govorimo istega jezika," je povedala Pelevićeva.

Ko so v Sloveniji trije umetniki preimenovali v Janeze Janše ter začeli obiskovati shode SDS, so trdili, da gre za intimno odločitev. Publicist Marcel Štefančič jr. je njihova dejanja takrat interpretiral v smislu, prej se je politika vmešavala v naša življenja, zdaj pa se mi v njeno. Marković se s takšno interpretacijo deloma strinja, pri tem pa opozarja na bistvene razlike med politikami. "Kaj je politika? Parlamentarna politika, to ni politika v pravem pomenu besede. To je, vsaj v Srbiji, zgolj marketinško-mafijaška združba, prepletena z interesi," meni Marković.

Na vprašanje, kako komentira mnenje Damirja Avdića - nastopa tudi kot Bosanski psiho - na nedavni pogovorni oddaji na HTV Nedjeljom u dva, da se politika pravzaprav boji kulture, saj ta stanje duha beleži veliko dolgotrajneje kot uradna zgodovina, je Marković odgovoril, da je današnja politika zunaj zgodovine.

"Vse je stvar trenutka, politiki ne razmišljajo dolgotrajno, po njihovi že nastopi nova garnitura in vse se začne znova, porušijo se tudi dobre stvari. V Srbiji zgodovinski in politični spomin traja približno dva tedna. Kot na Facebooku, vsak dan zamenjaš status, ta se pomika dol, dol, dol... Ne smemo biti ves čas samo v enem trenutku, tako se z nami najlažje manipulira, na to računajo, včasih je treba pogledati nazaj, opomniti na nekatera dejstva. Če nikoli ni bilo nič prej, potem nikoli ne bo nič kasneje, tega se je treba zavedati," je prepričan Marković.

"Umetnost jih preprosto ne zanima, ne bojijo se je, ne dajo denarja in vse se ustavi," je še dejala Pelevićeva, ki je nedavno skupaj z Markovićem pristala na to, da je njun producent za predstavo Oni žive slovenski zavod Maska.

"To je zdaj predstava, ki ni več le enkratni dogodek. Postala sva del umetniškega tržišča. Kršila sva vse, kar sva si zadala. Po koncu performansa sva se tudi priklonila, pa sva si prisegla, da se ne bova. Ukvarjava se torej tudi z refleksijo sebe in najinega dela," sta drug drugega še dopolnila umetnika.

Maja Pelević, Milan Marković

Povezani dogodki